Na vsebino

Pred nosom ... (79)

Izgubljena generacija?

Ena izmed pogostejših tožb v teh časih je, da bodo otroci zaradi nekaterih epidemioloških ukrepov prikrajšani za otroštvo, za druženje s sovrstniki, da se ne bodo socializirali, da bodo zaradi fizične neaktivnosti in sedenja za ekrani postali predebeli in neodzivni za svet.

Moj ate je bil, tako kot mnogi v tistem času, otrok vojne. Družina je v bombardiranju izgubila hišo in enega otroka, kot 'pogorelci' so nekaj časa prebivali celo v seniku. Sam se vojne seveda ni tako zavedal, ker je bil star le tri leta, ko se je končala, a so bila tudi povojna leta kar huda. Današnje generacije le težko dojamejo, kakšno je bilo takrat vsakdanje življenje otrok, mladostnikov. Pa so nekako preživeli in ate je imel na tiste čase v glavnem same lepe spomine, seveda tudi zato, ker so 'travniki mladosti' vedno 'bolj' zeleni, lepši od tistih 'zrelih'. Kot se je hudomušno izrazil nek filozof: ko si mlad, ne plačuješ davkov, vodijo te za roko in ti kupujejo sladoled. Seveda pa veliko otrok in mladih v vojnih časih resno nastrada. Gertrude Stein je recimo generacijo mladeničev, ki so svojo mladost in najustvarjalnejša leta pustili v jarkih prve svetovne vojne, označila za 'izgubljeno generacijo'.

Je danes res tako hudo? Se bo svet res tako drastično spremenil? Da se nam zdi trenutna globalna katastrofa tako grozna in neobvladljiva, najhujša v zgodovini, je seveda posledica selektivnosti našega spomina, pozabe ali celo neinformiranosti. V času španske gripe, ki je tako kosila tudi po naših krajih, so se verjetno širile podobne apokaliptične napovedi. Ponekod je umrla polovica družinskih članov, včasih celo več. Pa je danes spomin na tisti čas skoraj popolnoma zbledel. Kot je poniknil spomin na čase, ko je recimo v Evropi zaradi verskih vojn umrla tretjina prebivalstva, zaradi kuge in podobnih bolezni pa še več. Ko zraste 'sveža' generacija, spomin ugasne. In je svet lahko spet normalen, ljudje pa optimistični.

Gotovo bo trenutna situacija pustila brazgotine mnogim, mladim in starim, vseeno pa bi bilo smiselno malo realneje pogledati na zadeve. Epidemija je dodobra zasukala naš vsakdanjik, a bi le stežka primerjali nekatere težave mladostnikov in otrok s tistimi, ki jih imajo njihovi vrstniki v Siriji, Jemnu in še mnogo kje. Zaradi začasne prekinitve procesa 'socializacije' po mojem ne bo hujših težav, zaprtje šol pa je pokazalo, kakšne socialne razlike so v naši družbi. V nekaterih družinah imajo popolno računalniško opremo, vsak otrok na svojem prenosniku, v roki še najnovejši pametni telefon, v nekaterih družinah pa ne le da nimajo doma računalnika, ampak se soočajo celo s temeljnimi eksistenčnimi problemi. Izkazalo se je, da kar nekaj otrok doma nima niti pravilne prehrane, kaj šele najsodobnejših tehnoloških igračk. Tukaj država gotovo ni naredila dovolj, mogoče bi lahko več prispevale tudi lokalne skupnosti. Za nekaj milijončkov, ki se pri pomladnih nakupih zaščitne opreme ne bi niti poznali (no, mogoče bi kdo ostal brez bogate provizije ali marže), bi zlahka poskrbeli za šolsko prehrano in poklonili prikrajšanim otrokom na tisoče računalnikov.

Javnost se je soočila s še enim presenetljivim pojavom. Mnogo staršev je med zaprtjem šol tudi na lastni koži spoznalo, kako težak je učiteljski poklic. Povsod odmeva zgodba igralke, ki zaradi napornega dnevnega urnika razmišlja celo o tem, da bi pustila službo. Seveda smo začeli bolj ceniti tudi delo zdravnikov, medicinskih sester in vseh tistih, ki so v prvih bojnih linijah bitke proti koroni. A te smo v glavnem cenili že prej, saj je vsak izmed nas že imel kakšno izkušnjo, ko jih je potreboval in jim bil potem tudi hvaležen za pomoč. Učiteljski poklic pa v velikem delu javnosti velja za nezahtevnega, saj samo 'malo govoriš, ocenjuješ in piješ kavico med odmori'. Da dolgih počitnic niti ne omenjamo… Tisti starši, ki morajo dolge ure presedeti s svojimi otroki zdaj vedo, kako zahtevno je podajanje znanja. Sploh če ti nad vratom visijo nadzorni organi in hitro sankcionirajo tvoje napake. Kako preživijo recimo učiteljice samohranilke? Pred nekaj dnevi smo v neki oddaji lahko videli, kako je ministrica težko požirala očitke učiteljic, s katerimi so utemeljeno kritizirale nepripravljenost odgovornih na novo zaprtje šol. Ministričino sajenje rož, ki se ji je deloma pridružil tudi neki ravnatelj, ni najbolj prepričalo.

Naši otroci torej ne bodo propadli ali zabredli zaradi nekajmesečne 'pavze'. Odgovorni bi lahko zlahka, kot se je v oddaji izrazila pravno podkovana mama, z interventnimi zakoni in odredbami rešili marsikateri problem, tako z ocenami, načini ocenjevanja in drugimi težavami. Pa to očitno za enkrat še ni na njihovi prioritetni listi.

Mladi pa se bodo že našli. Kot vedno do sedaj…

Slika: Hamo Čavrk: Iz cikla Carta incognita, 2019, akril na platnu, 100 x 70cm

Hamo Čavrk je po osnovni vokaciji kipar, ki se že vrsto let posveča grafiki.

Rojen je 1950. leta v Sarajevu.V Sarajevu je končal Akademijo likovnih umetnosti in se nato dve leti izpopolnjeval v mojstrski delavnici Antuna Avgustinčića v Zagrebu. Na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani je zaključil magistrski študij leta 2007.

Živi in dela med Zagrebom in Novim mestom. Razstavljal je na več kot 80 samostojnih in 400 skupnih razstav doma in v tujini. Udeležil se je grafičnih bienalov v Berlinu, Varni, Kyotu, Krakovu, Kairu, Maastrichtu, Douru, Ljubljani, Otočcu, Zagrebu.

Naredil je več scenografij za gledališče kot tudi art filme.

Večkrat je bil nagrajen in prejel priznanja za svoja umetniška dela.

Njegova dela se nahajajo v nacionalnih galerijah doma in v tujini ter v javnih in privatnih zbirkah.

Robert Lozar

Robert Lozar

Slikar, po diplomi je bil nekaj let urednik strokovne revije, občasno tudi kaj napiše. Rad je v svojem ateljeju na Butoraju, rad kaj prebere, komentira in rad polemizira. Zanima ga veliko stvari, včasih tudi takšne, ki so zanimive maloštevilnim ljudem, nekatere množično popularne pa ga pogosto dolgočasijo. Pogosto se mu zdi, da najpomembnejše zadeve naših življenj niso vedno nad oblaki ali za daljnimi gorami, ampak preprosto pred lastnim nosom...

Odkrijte Belo krajino
Spletna stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in statistiko obiska. Več o piškotkih si lahko preberete tukaj