Črna, ki te ljubim

Črnogledost in skoraj nasladno pričakovanje katastrof sta med najbolj razširjenimi hobiji zahodnega sveta. Kamorkoli vstopiš, s komerkoli se pogovarjaš, karkoli prebiraš, poslušaš, gledaš, povsod same črnoglede napovedi, tožbe nad tem, kako bo šlo vse v maloro, kako nič ne deluje, vse so pokradli, uničili, prihajajo bolezni, nad nas letijo meteoriti, konec sveta se bliža, rešitve pa ni, ker je niti ne more ali celo ne sme biti. V tej veščini smo Slovenci verjetno eni izmed najboljših, najuspešnejših narodov.

Pred leti sem v špeceriji srečal pokojnega Ilijo Todorovskega in ga pobaral, kako mu kaj gre. Takrat je že imel resne zdravstvene težave, a je vseeno kot iz topa izstrelil: 'Super'! Kar zazijal sem in ostal brez teksta, on pa mi je smeje razložil, da vedno tako odgovori, saj večinoma vsi pričakujemo jamranje in stokanje nad finančnimi, zdravstvenimi in še kakšnimi problemi. Takšen odziv nas kar šokira.

Tudi sam sem bi dolga leta črnogled, 'učeno' sem ponavljal nekje pobrano 'resnico', da naša civilizacija v tisočletjih ni v ničemer napredovala, razen mogoče v proizvodnji in v izpopolnjevanju orožja. Da se torej od časov, ko smo praskali podobe bizonov na stene jam, v tem smislu ni nič spremenilo. Potem pa sem naletel na nekaj predavanj na You Tubu, prebral nekaj knjig, med njimi izpostavljam Hansa Roslinga in Stevena Pinkerja, in spoznal, da sem desetletja živel v zmoti. Od Roslinga sem med drugim slišal hudomušno, a pravilno tezo, da smo pri ocenjevanju dogajanja v svetu ljudje v povprečju slabši od šimpanzov, saj slednji presojajo bolj ali manj naključno, s petdeset odstotno zanesljivostjo, ljudje pa smo zaradi prirojene črnogledosti sistematično preveč pesimistični in zgolj trideset odstotno uspešni. Pinker pa nas opozarja, da zaradi razlogov, ki temeljijo v naši evoluciji, ljudje večjo težo dajemo negativnim in pesimističnim pričakovanjem in informacijam. Ker gre v življenju praviloma veliko več stvari lahko narobe, kot prav, smo pač bolj pozorni na težave, ki so potencialno pred nami. Veliko resneje jemljemo ljudi, ki napovedujejo katastrofe, armagedon, apokalipso in jih imamo tudi za inteligentnejše od tistih, ki nam slikajo rožnato podobo sveta. Do slednjih smo nezaupljivi kot do prodajalcev pred vrati naših domov.

To našo črnogledo pristranskost seveda izkoriščajo vsi mediji, celo tisti resni. Na zahodu poznajo pregovor 'if it bleeds it leeds', če je krvavo, zmaguje. V oči nam bo najprej padla novica o problemu, katastrofi, umoru, pretepu, nesreči, itd. Na naslovnice torej ne bo prišlo poročilo o prijetnem pogovoru med dvema sosedoma, ampak poročilo o pretepu med njima. Čeprav je prijetnih dogodkov absolutno več, bo en sam eksces prevladal. In ljudje se bomo zgražali, moralizirali, naslajali in tožili za preteklimi časi, ko je bil domnevno še red in se sosedi niso pretepali.

Seveda ni nič a priori narobe, če določen medij na naslovnici objavi poročilo o kakšni naravni ali družbeni katastrofi, če se je seveda res zgodila. A bi bilo verjetno smiselno, ko bi nas spodaj ali na drugi strani spomnili, da je šlo recimo za izjemen dogodek. Da se torej požar, poplava, umori, nesreče, izbruh ognjenika, državni udar ali vojna v preostalih dvestotih državah NISO zgodili. Ko preberemo, da so migranti ukradli avtomobil, vdrli v zidanico ali nasmetili gozdno jaso, bi morali ob tem pomisliti, kolikokrat se je to dejansko zgodilo in primerjati s številom jas, zidanic in avtomobilov, ki so ostali nedotaknjeni. Po mojem velika večina. Informacije bi bilo smiselno in nujno postaviti v kontekst, primerjati različne vire in bolj zaupati javnim institucijam. Če statistika pravi, da je trenutno število zgoraj naštetih prestopkov - posredno ali neposedno povezanih z migranti - manjše kot prejšnja leta, bi bilo prav, da to sprejmemo. In ne napadamo predstavnikov institucij, recimo direktorja črnomaljske komunale, ki si drznejo to povedati javno.

Naša prirojena črnogledost nam torej skoraj vsakič ali vsaj velikokrat prepreči, da bi sprejeli dejstva, ki verodostojno opisujejo svet. Nočemo videti, da živimo v povprečju skoraj dva in pol krat dlje kot pred 150 leti, da se je število lačnih v zadnjih nekaj desetletjih v povprečju zmanjševalo za 137000 na dan (ne, ni pomota!), da je manj vojn, manj nasilja, da smo bolj pismeni, izobraženi, bolj zdravi itd. ... Seveda to ne pomeni, da na svetu ni več problemov in to zelo perečih, celo takšnih, ki nam jih mogoče ne bo uspelo rešiti (recimo podnebna kriza). Problemi se nikoli ne razrešijo sami od sebe, ne razreši jih nobena dialektika ali mistična sila. Rešiti jih moramo mi sami. Prvi pogoj za to pa je, da premagamo lastno črnogledost, ki je največja ovira vsaki ustvarjalnosti.

Pred nekaj leti sem tudi sam ponavljal tezo Umberta Galimbertija, italijanskega filozofa, ki je zapisal, da je današnja generacija mladih prva v zgodovini Evrope, ki pred seboj nima prihodnosti. Tega mnenja tisti, ki bežijo k nam čez ograje, očitno ne delijo. Zanje je Evropa, kot je lepo povedal Iztok Simoniti, še vedno raj. Zato nimamo pravice mladim podtikati lastne črnogledosti in jim jemati prihodnost. Spremenimo se raje sami.