Pred nosom ... (82)

Vakuum

Veliki Aristotel je pred dobrima dvema tisočletjema postavil tezo, da narava ne prenaša praznine, niča. Ob tem problemu so si veliki umi dolga stoletja razbijali glavo, dokler ni nek znanstvenik dokazal, da je možno ustvariti prostor, v katerem ni zraka. Aristotelove teze še vedno ni povsem ovrgel, saj danes fiziki vedo, da se tudi v popolni praznini, kjer ni ničesar, , sami od sebe porajajo delci in v naslednjem trenutku spet izginjajo v nič. Famozna kvantna fluktuacija, iz katere je mogoče nekoč nastalo celotno vesolje. Pa vendar je odkritje vakuuma, pogojno rečeno 'niča', ki se je zgodilo v polju visoke, akademske znanosti, imelo velikanski vpliv na svet: recimo v domove je prineslo svetlobo, saj brez vakuuma žarnice ne bi delovale. Tudi televizije ne bi bilo in še marsičesa drugega. Verjetno je le malo stvari, ki nas obdajajo, ki ne bi vsaj v določeni meri imele kakšne povezave z vrhunsko znanostjo, ki je razume malokdo in ki na videz nima nobene povezave z 'realnim' svetom.

Podobno funkcijo kot vrhunska znanost ima tudi umetnost oz. kultura v ožjem pomenu besede. Baje je Picasso, ko je videl prvo vojaško vozilo v kamuflažnih barvah, rekel, da smo 'to iznašli mi', se pravi slikarji kubisti. Večina oblikovanja, ki nas obkroža danes, večina lepih ali zanimivih artefaktov sodobnega kapitalizma, se je najprej 'pojavilo' v vrhunski likovni umetnosti. Pravzaprav ni čudno, da so bili futuristi tako fascinirani nad podobami takratnih industrijskih dosežkov, recimo avtomobilom, ki jim je bil lepši od Nike Samotraške, saj je oblikovno dejansko izhajal iz polja umetnosti. Njihova kritika tradicije je bila torej po svoje nesmiselna. Umetnost pa na druga polja spoznavanja in delovanja vpliva tudi s svojim nekonvencionalnim načinom mišljenja, ko skozi nenavadne miselne preskoke in povezave omogoča preboje v iskanju rešitev določenih problemov.

Večina ljudi umetnost jemlje kot sredstvo za dekoracijo ali zabavo. A umetnost ima poleg tega, da nam krasi domove in nas kratkočasi in zabava, tudi druge pomembne funkcije. Znotraj nje vznikajo, kot se je lepo izrazila Spomenka Hribar, spoznanja in artikulacije resnice in njenih premen v času. Zato so totalitarni družbeni sistemi tako kritični do umetnosti. Nacisti so na zasedenih ozemljih poleg političnih nasprotnikov praviloma najprej odstranili neposlušne znanstvenike, intelektualce in umetnike. Zavedali so se, da umetnost družbi nastavlja ogledalo in seveda tudi njim, zato so bili umetniki moteči. Še pomembnejši razlog je, da se v polju umetnosti na skoraj mističen način rojevajo točke, iz katerih se razrašča primarna kreativnost družbe. Kot delci v kvantni fluktuaciji. Seveda pa morajo biti vseeno izpolnjeni določeni pogoji. Ko je Ptolemaj I., Aleksandrov general, zgradil Aleksandrijo, eno najčudovitejših mest antike, je kmalu ukazal tudi postavitev slavne knjižnice, ki je na svojih policah hranila več kot 500000 zvitkov, knjižnih enot. Tristokrat (!) več kot primerljive institucije v naslednjem tisočletju ali dveh. Vabil je vrhunske znanstvenike oz. filozofe, umetnike in vse tiste, ki bi jim to zbrano znanje koristilo. Imeli so celo dislocirano javno knjižnico. Rezultat ni izostal: Aleksandrija je postala najuspešnejša metropola tistih časov, center Sredozemlja z uspešnim in inovativnim gospodarstvom. Uničenje knjižnice nekaj stoletij kasneje pa je še vedno ena največjih tragedij v duhovni zgodovini človeštva. Gotovo ni potrebno poudariti, kaj se je potem zgodilo z mestom…

Ko se v določenem mestu umetniki in intelektualci ne počutijo več dobro, je to lahko znak, da se začenja njegov zaton. Tako se je recimo zgodilo New Yorku, ki je bil od druge svetovne vojne do sredine osemdesetih kulturna metropola sveta. Ko so se v najbolj prodornem delu mesta, kjer je ustvarjalna atmosfera kar brbotala, začele zviševati najemnine, ker so se priseljevali bogati navdušenci, je živahni utrip hitro ugasnil. Bogati 'ljubitelji' umetnosti, ki velikokrat mislijo, kot duhovito zapiše Robert Hughes, da je Parmigianino vrsta sira, so dobesedno pregnali umetnike in ostale povsod, kjer so se priselili. Mogoče bi kdo rekel, da ni v tem nič slabega, pač, 'ponudba – povpraševanje' in podobni argumenti, vendar se inovacijski potencial prostora, kjer ni več živahne intelektualne atmosfere, hitro zmanjša ali celo povsem izniči, mesto kot celota pa začne stagnirati.

V tej luči so recimo določene politične poteze, ki jih vidimo ponekod na Balkanu in v Srednji Evropi, ko nekateri ostro napadajo umetnike z retoriko, ki sumljivo spominja na tisto, ki so jo uporabljali nacisti, ko so smešili 'izkrivljeno' umetnost, zahtevajo dodatna preverjanja že izdanih odločb za financiranje in recimo naši filmski produkciji zaradi tega grozi celo propad, milo rečeno zaskrbljujoče. Žalostno je tudi to, da jim pri tem početju glasno pritrjuje tudi velik del javnosti.

Če nam kot družbi ne bo uspelo vzdrževati kreativnega 'vakuuma', tistega 'niča', iz katerega se potem v glavah 'zabušantov' rojevajo ideje, se nam ne piše dobro. Bomo padli v resnični vakuum…

Slika: Hamo Čavrk: Iz cikla Carta incognita, 2019, akril na platnu, 100x75cm.

Hamo Čavrk je po osnovni vokaciji kipar, ki se že vrsto let posveča grafiki.

Rojen je 1950. leta v Sarajevu.V Sarajevu je končal Akademijo likovnih umetnosti in se nato dve leti izpopolnjeval v mojstrski delavnici Antuna Avgustinčića v Zagrebu.

Na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani je zaključil magistrski študij leta 2007.

Živi in dela med Zagrebom in Novim mestom.

Razstavljal je na več kot 80 samostojnih in 400 skupnih razstav doma in v tujini. Udeležil se je grafičnih bienalov v Berlinu, Varni, Kyotu, Krakovu, Kairu, Maastrichtu, Douru, Ljubljani, Otočcu, Zagrebu.

Naredil je več scenografij za gledališče kot tudi art filme.

Večkratno je bil nagrajen in je prejel priznanja za svoja umetniška dela.

Njegova dela se nahajajo v nacionalnih galerijah doma in v tujini ter v javnih in privatnih zbirkah.