Pred nosom ... (83)

Žuganje

Pred kakšnim letom smo se z družino po obisku neke trgovine odpeljali proti domu. Pozabil sem si pripeti pas, a sem pomislil, da bom to že storil, ko zapeljem na glavno cesto. Na prvem križišču sem moral počakati na avtomobil, ki je iz desne smeri zavijal iz prednostne ceste. V hipu sem spoznal, da je policijski avtomobil. Upal sem, da mladi policist ne bo opazil, da nisem pripet, pa sem se seveda uštel: ko je pripeljal mimo, je jasno videl, kaj manjka na mojem telesu, njegova reakcija pa me je pogrela do točke vretja. V tisti sekundi je namreč strogo pogledal in mi kot šolarčku strumno požugal. Užaljeno in jezno sem glasno protestiral in skoraj obrnil avtomobil in krenil za njim, kljub upravičenim, očitajočim ugovorom sopotnikov, češ, ali bi raje plačal kazen, kot pa pozabil na ponižujočo gesto moža v modrem. Verjetno mi je zgolj časovna stiska preprečila, da bi to res storil, kasneje pa sem celo nameraval oditi na policijsko postajo in zadevo prijaviti. In plačati tudi kazen, seveda. Gotovo se moja reakcija marsikomu zdi neracionalna, saj verjetno tudi je, vseeno pa jasno kaže, kako se ljudje včasih odzovemo, če se kdo do nas obnaša pokroviteljsko in nas poniža, ko storimo kakšen prekršek, kadar ne upoštevamo pravil. V večini primerov se zavedamo, da smo jih kršili, a nas takšen'vzgojni ukrep' vseeno razjezi, kot bi bila kazen dvojna, pretirana. Pravzaprav ni človeka, ki se v kakšni podobni situaciji ne bi odzval na podoben način. Ko ti pač poči film in ne misliš več na posledice. To je lepo razvidno v teh dneh, ko se vprašujemo, zakaj ukrepi, ki jih je vlada sprejela, nikakor ne primejo. Vlada zvišuje kazni, število okužb pa ne pade, umrlih zaradi kovida je vse več.

Spomladi smo bili pridni, kot pravijo. Ubogali smo napotke odgovornih, okužbe se niso niti začele širiti tako, da bi naredile večjo škodo. Potem pa so oblastniki postali mogoče malo objestni, uspeh jih je uspaval, po nebu je brnela eskadrilja letal, opozorila, da prihaja drugi val, pa niso vzeli dovolj resno. Ko je val pljusknil, so se nekateri odgovorni znašli pod medijskimi žarometi, ker niso upoštevali napotkov, ki so jih sami spisali in se celo jezili, kadar so posnetki 'brez mask' prišli v javnost. Mnogi, ki so pred tem upoštevali pravila, so na to reagirali tako, kot bi v primeru, če bi jih na cesti ustavil mrtvo pijan policist in jim očital, da so spili kozarec vina. Zaupanje se je porušilo. Ljudje so se 'zainatili', kot bi rekli naši južni bratje. Iracionalno? Seveda. Neizbežno? Verjetno ne. S pravim pristopom lahko močno zmanjšamo moč in vpliv takšnih reakcij, ki se pri veliko ljudeh v določenih okoliščinah pač sprožijo. Zagotovo dejavnik, ki ga opisujem, ne razloži v celoti vseh vidikov našega neuspeha, veliko so prispevali tudi nevednost, ignoranca in celo naklepna neodgovornost – kot lahko vidimo v poročilih o veseljačenju v gostilnah ali zidanicah - vendar je njegov vpliv gotovo ni zanemarljiv.

Podobno neustrezne odzive odgovornih lahko zaznamo tudi na mnogih drugih področjih. Recimo v šolstvu, kjer ponekod najdemo učitelje in celo ravnatelje, ki ne razumejo, da srednjeveške metode prepričevanja preprosto ne delujejo ali povzročajo celo nasprotne učinke od pričakovanih. Discipliniranje, kaznovanje in grožnje so pač neproduktivne in tudi škodljive na vseh ravneh. Še nedavno je v naših krajih, v času prejšnjega sistema, vladalo prepričanje, da sta poslušnost in podrejanje najvišji vrednoti. Vsakršen upor je sprožil ostre sankcije. Pa vendar je celo sam Maršal razumel, da je treba tu in tam malo popustiti: ob študentskih protestih konec šestdesetih je spretno, brez pretirane uporabe sile, pomiril mlade ljudi. Danes gledamo, kako do zob oboroženi policisti stojijo pred parlamentom in včasih planejo celo na povsem nenevarne ljudi, medtem ko tistih, resnično nevarnih, nikakor ne uspejo najti. Policijski minister se zraven protestnikov sprehaja v družbi specialcev, kot bi bil mafijski šef nekje v srednji Ameriki. Ljudi, posebej mlade, ki so zrasli v svobodni, demokratični družbi, hitro vznejevoljijo takšne podobe in pretirane reakcije oblastnikov. Če se slednji ne zavedajo tega dejstva, naj zamenjajo svetovalce. Upam, da tega ne počnejo zanalašč.

Gotovo na takšne 'živčne' odzive ljudstva, ki so lahko v tej situaciji zelo destruktivni, veliko vpliva tudi družbeno-kulturni kontekst. Nekoč sem na morju v lokalnem časopisu prebral neverjetno zgodbo. Turistka na hrvaški obali, doma iz Norveške, je slučajno dobila neko delo, prevajanje, če se ne motim. Po prejemu honorarja je takoj, isto uro (!) obvestila davčno upravo v domovini in prijavila svoj zaslužek. Avtor teksta je močno izpostavil razliko, ki nam je seveda jasna: nam, Balkancem, niti na kraj pameti ne bi prišlo, da bi storili kaj takega.

Priznati si moramo, da se naših bleščečih čevljev, včasih oprime malo pristnega blata, ki nam ni ravno v ponos. Se bomo morali torej še marsičesa naučiti. Vendar se morajo marsičesa naučiti tudi tisti, ki žugajo s prsti.

Slika: Tejka Pezdirc: Sled telesa, ona, 2015, mešana tehnika.

Tejka Pezdirc (1985)

Leta 2011 je zaključila študij kiparstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani pod mentorstvom Alena Ožbolta. Za akademsko leto 2008/09 je prejela je nagrado ALUO za posebne dosežke. Živi in dela med Ljubljano in Belo krajino.

Zadnja leta se predstavlja s samostojnimi postavitvami Erozija prehoda (Hiša kulture Pivka), Nema hiša (Galeriji Alkatraz, Lj), Rebra (Nočna izložba Pešak), Prenašalke (Galerija Srečišče) in sodeluje na večjih skupinskih razstavah doma in v tujini: 3. trienale mladih umetnikov – Premiere. Čas, razpoloženje, identiteta (Galerija sodobne umetnosti), Celje, 4.4. (Galerija Škuc), Artefatto10, Reset, Trst, Italija, Pocket Utopia, München, Nemčija.