Pred nosom ... (84)

Forum fejsbukum

Ljudje smo družabna bitja. To besedno zvezo zadnje čase, ko nam je druženje postalo skoraj nedosegljiv ideal, ponavlja vse, kar leze in gre. Včasih so se ljudje najraje srečevali na grški agori, rimskem forumu ali srednjeveškem trgu, danes pa bolj v kakšnem trgovskem centru, ki je zgolj različica tržnice, kar kaže, da obstaja nek prototip, ki je skupen vsem družbam skozi zgodovino. Brez takšnega prostora, na katerem se odvijajo naključna in načrtovana srečanja, razgovori, izmenjava mnenj, idej in dobrin, ne more preživeti nobena skupnost. Zato ni čudno, da so sedaj virtualne 'tržnice' postale še pomembnejše, kot so bile. Hlepimo po družbi, po pogovoru, zato tudi kakšna navidezna platforma pride prav.

Kar pogosto sem na 'fejsbuku'. Všeč mi je ta 'tržnica': malo debatiramo, poizvedujemo, drezamo in se šalimo Ker je večina kolegov in prijateljev, ki jih zanimajo podobne stvari, v Ljubljani oz. daleč, mi je relativno hitro postala nek nujni del vsakdanjika. Večinoma nekajkrat na dan preverim, če je kakšna zanimiva objava, odgovor ali nagovor, fotografija ali kaj podobnega.

Kdor me vsaj malo pozna, ve, da rad razpravljam, polemiziram. Pogosto tudi pravim, da se rad kregam. Spomnim se, kako sva nekega poznega popoldneva, kot bi zapel Brecelj, s prijateljem Andrejem ob soju ognja padla tako globoko v debato, da sva začela vpiti drug na drugega in sta najini boljši polovici zgroženi celo pomislili, da se bova stepla. Bila sva tako glasna, da me je drugi dan malce hudomušno dregnila tudi soseda Milka, ko me je pomenljivo vprašala, če smo imeli prejšnji večer kakšne obiske. Seveda moram nujno dodati, da sva z Andrejem že takoj po verbalnem viharju, ko sva si malo ohladila hripava glasova, spoznala, da sva z različnimi argumenti pravzaprav trdila isto. Nov razlog za glasen smeh.

Razprave na tržnicah se velikokrat sprevržejo v osebne obračune. Padejo žalitve, tvoj argument, v katerega si vložil kar nekaj energije in pozornosti, sogovornik označi recimo za 'blabla', ali pa ti prilepi kakšno 'simpatično' oznako iz neizčrpnega arzenala diskvalifikacij, ki se nanašajo na mentalne sposobnosti, na tvoj izvor, spol, nacionalnost, politično prepričanje itd. Vse, le argumenta nobenega. Nek publicist je zapisal, da v tistem trenutku, ko se spusti na to raven, sogovornik nehote prizna, da nima več argumentov, da je torej v razpravi izgubil. Do takšnih reakcij pogosto pride tudi takrat, kadar razpravljavci ne ločijo osebe in izjave. Če torej nekomu rečeš, da je njegov argument butast, še ne pomeni, da si tudi njega samega označil za butca. Iz preprostega razloga: celo največji geniji so kdaj izrekli kaj butastega, pa zato niso obveljali za butce.

Nekateri ne razumejo, mogoče celo večina sodelujočih, da smisel teh pogovorov ni v tem, da mora nujno nekdo priznati poraz, se pokloniti boljšemu argumentu. Obstaja veliko tem, v katerih je takšen zaključek skoraj nedosegljiv. Zadnjič mi je nek znanec očital, da preveč vztrajam na svojem stališču, da torej ne popustim. Seveda je spregledal, da bi lahko jaz očital njemu isto. Takšni 'neodločeni rezultati' niso v resnici noben poseben problem, nobena tragedija. Tovrstne debate niso kot dialog med dvema matematikoma, ki poskušata dokazati drug drugemu, da je njun izračun pravilen. Filozofi se že tisočletja kregajo, pa med mnogimi filozofskimi šolami ni nikoli prišlo do konsenza ali celo priznanja o zmoti ali zmagi. Če torej ni uspelo filozofom, kako bi lahko pričakovali, da bo uspelo nam, običajnim smrtnikom, ki ne premoremo rigorozne pojmovne discipline in poglobljenega razumevanja? Naša tržnica ne bo nikoli omogočila demokratičnega konsenza, vendar je živahno brbotanje mnenj – od popolnoma neartikuliranih, naivnih, do poglobljeno argumentiranih – pomembno. Ko recimo s kom debatiraš ali pa celo zgolj spremljaš razpravo, se lahko zgodi, da ti določeni argumenti osvetlijo problematična mesta lastnih prepričanj ali tez, za katere si mislil, da so neovrgljive. Kot bi ti nek sanitarni inšpektor pokazal, kateri zelenjavi, ki jo prodajaš, je že potekel rok ali pa je kakšna goba, ki jo imaš v ponudbi, celo strupena.

No, na koncu pa moramo omeniti še eno 'malenkost', ki bo zgoraj povedano osvetlila v malo drugačni luči. Na tržnico je treba vedno kaj prinesti, ponuditi, kar si pač 'pridelal' ali našel. Ali pa imeti vsaj dober nos za izbiro pravih dobrin. Da te potem kam ne požene…

Slika: Tejka Pezdirc: Sled telesa, kosti, 2015, mešana tehnika.

Tejka Pezdirc (1985)

Leta 2011 je zaključila študij kiparstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani pod mentorstvom Alena Ožbolta. Za akademsko leto 2008/09 je prejela je nagrado ALUO za posebne dosežke. Živi in dela med Ljubljano in Belo krajino.

Zadnja leta se predstavlja s samostojnimi postavitvami Erozija prehoda (Hiša kulture Pivka), Nema hiša (Galeriji Alkatraz, Lj), Rebra (Nočna izložba Pešak), Prenašalke (Galerija Srečišče) in sodeluje na večjih skupinskih razstavah doma in v tujini: 3. trienale mladih umetnikov – Premiere. Čas, razpoloženje, identiteta (Galerija sodobne umetnosti), Celje, 4.4. (Galerija Škuc), Artefatto10, Reset, Trst, Italija, Pocket Utopia, München, Nemčija.