Na vsebino

Pred nosom ... (86)

Jesti, ne jesti…

Vsaka novoletna zgodba, pravzaprav skoraj vsaka praznična zgodba, je neizbežno povezana z dobrotami, pod katerimi se šibijo mize, za katerimi sedimo z družino, sorodniki, prijatelji, se veselimo, pogovarjamo, prepiramo in uživamo. Verjetno bi težko razločili, kaj je bilo na začetku: praznik, ki je spodbudil ekscesno prenajedanje, ali pa je slednje spodbudilo nastanek praznikov. Kdo bi vedel. Vsekakor pa je to tako stara navada, da se nam je zalezla v kosti. Le redki so pripravljeni povsem pozabiti na pregrešne skomine, ki nas včasih prevzamejo že dneve, preden sedemo za mize.

Pogled na stare fotografije, na katerih vidimo svoje prednike, praviloma ne pusti dvoma: včasih so bili vsi bolj vitki. Razen politikov, cerkvenih dostojanstvenikov, mlinarjev, gostilničarjev in premožnejših meščanov, so imeli vsi telesa, za katerimi se danes žene mlado in staro, vse, kar sopiha v fitnes klubih, se znoji na trim stezah in preračunava količino kalorij, ki so najbolj primerne za doseganje tega vzvišenega cilja. Razlog je bil seveda čisto banalen. Hrane takrat ni bilo v izobilju, predvsem pa ni bilo veliko tiste, ki vsebuje visok delež sladkorja in maščob. Večina ljudi se je prehranjevala tako, kot sedaj prebiramo v priročnikih za zdravo prehranjevanje. Tako je bilo skoraj skozi celotno zgodovino človeštva, zato so naša telesa prilagojena takšnemu režimu, ki ga najbolj zaznamujeta ravno pomanjkanje priboljškov in pogosta obdobja nehotenega posta. Če hrane ni bilo, so bili vsi lačni in to ni bila neka posebnost, ampak pogosto stanje. Nek znanstvenik je pred desetletji raziskoval odročne kraje indonezijskega otoka, v pomoč pa so mu bili domačini, ki so cele dneve prenašali težko prtljago. Nekoč je po celodnevnem pohodu prišlo do zamude pri dostavi hrane. Možak je strahoma to povedal nosačem, ki so bili cel dan brez hrane. Bal se je, da se bodo uprli. Na njegovo začudenje so to sprejeli z nasmehom, zamahnili z roko in dejali, da bodo šli pač spat lačni. Danes se nam to zdi skoraj nezamisljivo: le redke družine ali posamezniki imajo popolnoma izpraznjene shrambe in hladilnike. Ko si lačen, si vzameš malico, nekateri celo ponoči, če se slučajno zbudijo.

Krajša ali daljša obdobja pomanjkanja so naši predniki nadoknadili z včasih nebrzdanim basanjem hrane 'na zalogo'. Pri nekaterih ljudstvih je to v navadi še danes, ko baje uspejo vase stlačiti celo deset kilogramov hrane na dan. Zato nas ne sme čuditi, da se ta globoko vsajena navada pogosto pojavi tudi v sodobni civilizaciji. Sediš za mizo in ne nehaš, dokler je še kaj na krožnikih.

Občudovanje velikih količin hrane, kar ponazarja pregovor 'mesa kot drv', strast do sladke, slane in mastne hrane, kar je razvidno iz pregovorov, ki jo označujejo kot pregreho, so torej posledica evolucijskih pritiskov: pomanjkanje soli, maščobe in sladkorja je iz nas ustvarilo džankije, zaslepljene občudovalce dobrin, ki jih danes lahko dobimo v neskončnih količinah, za majhen denar. Naša telesa so bila navajena na nizke stopnje sladkosti ali slanosti, zato jih današnje visoke ogrožajo. Iz tega začaranega plesa se zelo težko izvijemo, to ve vsak, ki je že kdaj poskusil shujšati. Brez železne volje je telo pač močnejše: zahteva in to tudi dobi. Moj pokojni sorodnik je recimo vstal sredi noči in zmazal polno skledo fižolove solate. Ni živel prav dolgo, čeprav je bil v mladosti izjemen športnik.

Kako se torej rešiti iz tega začaranega kroga? Še nedavno, le generacijo pred mojo, so bili ljudje navajeni, da so bili vsaj del dneva malo lačni. Potrpeli so tistih nekaj ur, saj so vedeli, da jih na koncu čaka nagrada. Telo se v tem kratkem ali včasih daljšem 'odmoru' vsaj deloma 'prečisti'. Tudi vse svetovne religije poznajo in spodbujajo krajše ali daljše postne dni. Danes se to vseeno mnogim zdi nemogoča naloga. Ko se začne oglašati želodec, velikokrat celo prej, saj na naš občutek lakote vplivajo tudi stres, živčnost in podobna stanja, samodejno stopimo v kuhinjo in kot zombiji izberemo prigrizek. Pred TV ekranom roka kar sama pobira zrna arašidov ali kaj podobnega, dokler jih ne zmanjka. Ni lahko preklopiti v glavi in se prepričati, da to obnašanje ni ubrano z naravnimi ritmi, ki jih sodobna civilizacija obilja učinkovito zatira. Postavljeni smo pred nemogočo izbiro, kot pijanec, ki ga na zdravljenje pošljejo v vinsko klet in zapahnejo vrata.

Mogoče nam odločitev olajša zavest, da je na Zemlji, kljub jasnemu napredku, še vedno kakih 800 milijonov lačnih. Zadnja kriza pa je tudi na razvitem Zahodu, kamor sodimo tudi mi, razkrila, da so se določene, marginalizirane skupine ljudi znašle na skrajnem robu, ki je le korak stran od tistega, česar skoraj ne moremo izgovoriti: lakote. V času, ko nam grozi ponovni val epidemije, je razmislek o tem nujen. In se ne dotika le številk na tehtnici, ko stopimo nanjo.

Slika: Tejka Pezdirc: Erozija prehoda, 2019, mešana tehnika

Tejka Pezdirc (1985)

Leta 2011 je zaključila študij kiparstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani pod mentorstvom Alena Ožbolta. Za akademsko leto 2008/09 je prejela je nagrado ALUO za posebne dosežke. Živi in dela med Ljubljano in Belo krajino.

Zadnja leta se predstavlja s samostojnimi postavitvami Erozija prehoda (Hiša kulture Pivka), Nema hiša (Galeriji Alkatraz, Lj), Rebra (Nočna izložba Pešak), Prenašalke (Galerija Srečišče) in sodeluje na večjih skupinskih razstavah doma in v tujini: 3. trienale mladih umetnikov – Premiere. Čas, razpoloženje, identiteta (Galerija sodobne umetnosti), Celje, 4.4. (Galerija Škuc), Artefatto10, Reset, Trst, Italija, Pocket Utopia, München, Nemčija.

Robert Lozar

Robert Lozar

Slikar, po diplomi je bil nekaj let urednik strokovne revije, občasno tudi kaj napiše. Rad je v svojem ateljeju na Butoraju, rad kaj prebere, komentira in rad polemizira. Zanima ga veliko stvari, včasih tudi takšne, ki so zanimive maloštevilnim ljudem, nekatere množično popularne pa ga pogosto dolgočasijo. Pogosto se mu zdi, da najpomembnejše zadeve naših življenj niso vedno nad oblaki ali za daljnimi gorami, ampak preprosto pred lastnim nosom...

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

      
311
411
512
614
76
83
91
25
29
     
Odkrijte Belo krajino
Spletna stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in statistiko obiska. Več o piškotkih si lahko preberete tukaj