Pamet in zdravje…

Pred kratkim sem se na FB zapletel v dialog z znancem, ki se je v zvezi z epidemiološkimi ukrepi oblasti skliceval na zdravo, kmečko pamet. Menil je, da naj ne jemljemo tako resno opozoril, uradnih podatkov in ukrepov in naj raje delujemo po zdravi pameti. Ko sem ga opozoril, da zdrava pamet, če pustimo ob strani kmetijstvo, virusa sploh ne vidi, tako kot ne vidi, da Zemlja ni ploščata, je bil seveda užaljen.

Kaj je sploh zdrava pamet? Nanjo se velikokrat sklicujemo, pa v resnici ni nujno, da sploh vemo, o čem govorimo. To ni neko polje, v katerega kar vstopiš in si rešen pred zablodami ali napakami. Najpogosteje se nanjo sklicujemo takrat, kadar se nam zdi, da se je kdo, recimo kak znanstvenik ali ekspert, preveč zapletel v podrobnosti in izgubil stik s širšo sliko, s kontekstom, in seveda takrat, ko nekdo, kot radi rečemo, preveč 'komplicira'. Kadar torej v gozdu vidi zgolj posamezne liste, dreves pa ne. Vendar je tudi druga skrajnost, izrečena s stališča zdravega razuma, ko ne vidiš več listja, ampak zgolj krošnje, nepopolna, najpogosteje napačna. Pa tudi kompliciranje je pogosto nuja. Privid enostavnosti, ki ga recimo izžarevajo velike umetnine, so posledica mukotrpnega usklajevanja številnih elementov v kompoziciji. Kadar so slednji dobro povezani in ubrani, se površnemu gledalcu ali poslušalcu zdi, da je to 'tako 'enostavno, da bi lahko to 'vsak naredil'. Enako velja tudi v znanosti: za preprosto enačbo so včasih leta ali celo desetletja mukotrpnega dela…

Če bi se zanašali zgolj na zdravo pamet, bi še vedno čemeli v votlinah in lovili bizone. In oni nas, seveda. Takrat je znanje, ki smo ga imeli o vsem okrog sebe, popolnoma zadostovalo. Zdrava pamet je seveda sledila naši intuiciji, ki nam do neke mere kar dobro služi pri vsakdanjih opravilih. A ko ta zdrava pamet pogleda v nočno nebo, je prepričana, da se vse zvezde vrtijo okrog Severnice, podnevi pa se Sonce vrti okrog Zemlje, tako kot Luna, Zemlja pa je tako in tako ploščata, kajti če bi bila zakrivljena, bi oceani, morja in reke odtekli z nje. Če torej z zdravo pametjo mislimo to primarno intuicijo, bomo v današnjem svetu hitro zabredli v težave ali pa jih ne bomo ustrezno rešili.

Na začetku dvajsetega stoletja je večina znanstvenikov zdravorazumsko sklepala, da so atomi zgolj neka domislica, s pomočjo katere si lažje predstavljamo svet na mikro nivoju. Večina je bila prepričana, da jih nikoli ne bomo bili zmožni zares videti. Enako je veljalo tudi za molekule, podobno kot pred tem za mikroorganizme. Šele na začetku 21. stoletja so lahko znanstveniki v 'živo' spremljali kemične reakcije med posameznimi atomi. Na lastne oči so videli, kako se razvrščajo v nove spojine. Zdrava pamet je bila začasno poražena. Takšnih primerov je brez števila tudi v umetnosti, kjer velja, da se umetniki ukvarjajo s tistim, kar je očem skrito, kar je onstran površnih sodb in prepričanj. No, za zdravo pamet je umetnost tako in tako izguba časa in denarja, nepotrebno razvedrilo. Mogoče se mnogim sedaj, ko so kulturne ustanove zaprte, zdi smiselno, da bi tako tudi ostalo. Najverjetneje pa niti ne pomislijo, da bi to lahko bil sploh problem…

Naš ameriški zet Donald je pred meseci po zdravorazumskem razmisleku izjavil, da bi lahko okuženim s kovidom s transfuzijo v kri vbrizgali razkužilna sredstva in bi tako premagali bolezen. Približno razumem, kaj je mislil s tem, kako je prišel do tega sklepa. Če razkužilo ubija viruse na zunanjih površinah, na naših rokah, jih bo gotovo tudi navznoter. Če bi Donald premogel malo zdrave skepse in uspel stopiti korak nazaj, bi prišel seveda do drugačnega sklepa. Vse bi bilo v redu, če bi to izjavo zadržal zase ali v svojem ožjem krogu znancev. Ker pa je to povedal javno, mu je nekaj njegovih vnetih podpornikov celo sledilo in je tako prišlo do nesreč s tragičnim izidom. Zdrav razum jim ni bil ravno v pomoč.

Kot tistima dvema nesrečnikoma, ki sta nedavno, med karanteno, iz Italije v smeri proti odprtem morju, ušla z jadrnico in poskusila priti na rob sveta, ki naj bi bil nekje pri Siciliji. Komaj so ju rešili, saj sta bila nevešča jadranja. Včasih je vseeno bolje zaupati tistim, ki 'komplicirajo' in štejejo listke na drevesih. In vedo, da je Zemlja okrogla…

Slika: Joni Zakonjšek: Beli veter, Velika sela, jesen 2013- poletje 2017, olje na platnu, 132x230 cm

Joni Zakonjšek se je rodila z začetkom jeseni 1974 na Primorskem, po gimnaziji preživela dve leti v Londonu in na Whitechapel Art School končala Foundation Course of Art, nato pa leta 2003 z delom naslovljenim »Krajina kot področje duha« diplomirala pri profesorjih Emeriku Bernardu in Marku Uršiču. Od leta 2004 je samostojna likovna ustvarjalka. Po desetletju bivanja nad dolino Dragonje in v drugih primorskih vaseh, zdaj živi v Beli krajini. Od leta 2002 je postavila mnogo samostojnih razstav v priznanih razstaviščih ter se udeležila številnih skupinskih razstav doma in v tujini, za svoje ustvarjalno delo pa prejela vrsto nagrad in priznanj.