Pred nosom ... (89)

Mehurčki in bačički…

Ena pogostejših tem, ki jih spremljamo te mesece, zadeva pa našo komunikacijo z vrstniki, prijatelji, znanci, je problem socialnih mehurčkov, v katere naj bi se zaprli in nam naj bi onemogočali ohranjati normalne družabne, družbene odnose. Družba naj bi posledično razpadala, se atomizirala, v skrajni konsekvenci naj bi se celo spremenila v eno izmed distopičnih skrajnosti, ki jih opisuje kak črnogledi romanopisec, recimo Orwell.

Slavoj Žižek je nedavno v zvezi s tem v nekem intervjuju zatrdil, da nikakor ne drži, da se zapiramo in da izgubljamo običajne stike. Trdi, da še nikoli nismo toliko komunicirali in širili kroga svojih poznanstev. V tem mu sam pritrjujem. Ne le da še nikoli nisem imel toliko znancev: še nikoli v življenju nisem toliko debatiral z ljudmi, ki v resnici sploh ne sodijo v moj socialni mehurček. Nikoli se nisem toliko pogovarjal o politiki in o drugih družbenih vprašanjih z ljudmi, ki s svojimi prepričanji sodijo na drugi breg. V realnem svetu v resnici težje pridemo v kontakt s tistimi, katerih prepričanj ne sprejemamo ali se z njimi ne strinjamo, saj se tovrstnim konfrontacijam izogibljemo in večina izmed nas čuti nelagodje, kadar smo v to prisiljeni. V virtualnem svetu gre to mnogo lažje, zelo hitro pa se včasih zadeve odvijejo v napačno smer, sogovorniki se v varnem zavetju pred svojim ekranom pogosto spustimo na nedostojen nivo komunikacije. V živo si verjetno ne upa vsak sogovorniku reči, da je idiot, retardiranec ali kaj podobnega. Za ekranom gre to zlahka, velikokrat so besede še ostrejše, ne manjka celo odkritih groženj. Priznam, da tudi meni včasih zavre kri, če se kdo spusti na osebno raven in postane žaljiv. Zadnje čase v teh primerih raje uporabim 'skrajno' metodo: sogovornika 'blokiram' in s tem preprečim predvsem samemu sebi, da bi zapisal ali naredil kaj neprimernega. Kot zanimivost pa lahko navedem še, da zadnje čase blokiram več ljudi iz mojega razširjenega balončka. Se pravi, pogojno rečeno, levičarjev. Skrajno desni 'bačički', kot bi jih z določeno mero simpatije poimenovala moja stara mama Iča, seveda zelo predvidljivo vsakič, ko zaznajo, da si v svojih nazorih malce liberalen, takoj skočijo v napad in ti postrežejo z običajnim naborom kvalifikacij: komunjara, lenuh, ljubitelj Venezuele, zagovornik morilcev, itd. Potem je na vrsti še kakšna hujša oznaka. Bačički z druge strani pa so enako živčni: če recimo slučajno omeniš, da se ti kapitalizem ne zdi v vsakem primeru in v vseh oblikah napačna opcija, sledijo podobne obdolžitve: neoliberalec, podpornik izkoriščanja delavcev, zagovornik korporacij in globalizacije, itd. Običajno sledi obtožba, da nisem prebral dovolj 'pomembnih' avtorjev, ki bi mi razložili, kar domnevno ne razumem, oni pa seveda niso zmožni teh 'neovrgljivih' argumentov teh pomembnih avtoritet podati v razumljivi obliki, brez citatov. O tem, da se dejstva o zadevah, o katerih razpravljamo, pogosto ne skladajo najbolj z nekaterimi visoko zvenečimi hipotezami, se niso niti pripravljeni pogovarjati in zatrjujejo, da nimam pravih podatkov. Problematičnost takšnega razmišljanja je posebej jasna nam, ki smo poskuse izgradnje 'novega sveta', ki jih znova zagovarjajo celo nekateri ugledni misleci, izkusili na lastni koži in torej dobro vemo, kam privedejo takšni poskusi.

Največji problem z 'mehurčki' naj bi imeli tisti med nami, ki jim je naš veliki Župančič posvetil drobno knjižico z istim naslovom: naši otroci, seveda. Tudi tukaj se mi poraja precej dvomov. Vsaj dva znanca sta mi povedala, da so njuni otroci, ko so oblastniki pred časom v javnosti namignili, da se bodo šole znova odprle, glasno protestirali, saj se očitno dobro počutijo in jim šolski vrvež še ne manjka v tolikšni meri, da bi si ga posebej želeli. Gotovo drži, da bi dolgoročno tak sistem lahko privedel do resnih problemov, predvsem tam, kjer imajo otroci že običajno težave v družini. Drugače pa se mi zdi, da smo zaradi te vsesplošne zapore življenja mnogo bolj prikrajšani odrasli. Zato hudomušen predlog, da bi morali pred šolami odpreti gostilne, po mojem mnenju ni čisto iz trte izvit.

Problematični vidiki komunikacije med mehurčki in znotraj njih, že prej omenjena polarizacija, so seveda tudi posledica delovanja algoritmov, ki upravljajo s sistemom: če 'všečkaš' izjavo je 'plus', če jo zavrneš, je 'minus', enka in ničla. Vmesnega prostora ni, tudi zato se tisti, ki nismo čisto pravoverni, pogosto znajdemo med dvema ognjema, ki ju podžigajo glasni bačički na skrajnih robovih prostora. Temu se je zelo težko izogniti in vprašanje je, v kolikšni meri je to sploh rešljivo. Vsaj dokler je toliko bačičkov na svetu.

No, resnici na ljubo ima gotovo tudi mene kdo za bačička, zgodbo o tem, ali to drži ali ne, pa bi lahko brali v nekem drugem mehurčku…

Slika: Joni Zakonjšek, Dlani polne strun, Velika sela, pomlad 2010, olje na platnu, 40x40cm

Joni Zakonjšek se je rodila z začetkom jeseni 1974 na Primorskem, po gimnaziji preživela dve leti v Londonu in na Whitechapel Art School končala Foundation Course of Art, nato pa leta 2003 z delom naslovljenim »Krajina kot področje duha« diplomirala pri profesorjih Emeriku Bernardu in Marku Uršiču. Od leta 2004 je samostojna likovna ustvarjalka. Po desetletju bivanja nad dolino Dragonje in v drugih primorskih vaseh, zdaj živi v Beli krajini. Od leta 2002 je postavila mnogo samostojnih razstav v priznanih razstaviščih ter se udeležila številnih skupinskih razstav doma in v tujini, za svoje ustvarjalno delo pa prejela vrsto nagrad in priznanj.