Kdo vzgaja?

Sodim med tiste starše, ki so že pred rojstvom prvega otroka prebrali kup priročnikov o vzgoji. Tako kot mnogi sem kasneje spoznal, da nasveti za vzgojne ukrepe iz takšnih priročnikov praviloma, z redkimi izjemami, ne dosegajo tistih, ki jih kot starš izvajaš največkrat instinktivno, ne da bi preveč razmislil.

Pred nekaj leti sem začel prebirati knjige s področja kognitivne in evolucijske psihologije. Seveda moje znanje ni poglobljeno, niti široko. Ampak zdi se mi, da do določene mere razumem temeljna izhodišča vednosti, ki razlagajo našo človeško naravo. Spoznal sem, zakaj so bili ti priročniki, ki sem jih prebiral in jih še danes prebirajo mnogi mladi starši, večinoma obsojeni na popolni ali vsaj delni neuspeh. Temeljni razlog za to je po mojem gotovo nepoznavanje ali celo nepriznavanje naše narave, prirojenih lastnosti, ki jih v veliki meri vsak otrok že prinese s sabo na svet. Otrok ni nepopisan list, neoblikovan kos gline, ki ga potem starši in vzgojitelji oblikujemo po naših zamislih in predsodkih. Strokovnjaki utemeljeno domnevajo, da kar polovico vedenjskih vzorcev povsem določajo geni, na katere nimamo nobenega vpliva.

Moč genov je tako velika, da vplivajo recimo celo na oblikovanje naših političnih prepričanj. Seveda ne določajo, katero stranko bomo volili, a ker izoblikujejo naš temperament, posredno vplivajo na to, ali bomo recimo nagnjeni k podpori progresivnim, liberalnim politikam ali k njihovemu nasprotju, konservativnim.

Drugo polovico naše osebnosti določajo vplivi okolja. Tu pa nastopi presenečenje, zame je bil pravi šok, ko sem to prebral. V tej polovici največje vloge ne igra ožje družinsko okolje, prostor primarne socializacije, ampak prostor sekundarne socializacije, se pravi prostor zunaj varnega zavetja stanovanja ali hiše. Otrok se največ nauči in prevzame največji delež vedenjskih vzorcev v svetu zunaj, med svojimi vrstniki, v ustanovah, kjer preživi veliko časa in na vse to nimamo vpliva, saj s temi zunanjimi dejavniki v veliki meri upravlja naključje. Ne moremo predvideti, koga bo naš otrok zunaj v svetu srečal, po komu se bo zgledoval. Pomanjkanje tega nadzora nas frustrira in plaši.

Napačna pričakovanja naših dobronamernih vzgojnih ukrepov torej temeljijo v nepoznavanju značilnosti naše narave. Lahko jim cele večere beremo pred spanjem, jim kupujemo cele skladovnice knjig, ponujamo lasten zgled, pa ne bodo, če za to niso dovzetni, nikoli bralci. Preprosto povedano: otroci niso naše kopije, ampak so v veliki meri samosvoje osebnosti. Seveda to ne pomeni, da bi morali kar opustiti vzgojo, jim prenehati recimo zvečer brati in podobno. Nasprotno: težiti moramo k temu, da se bodo v naši družbi počutili čim bolje, da bomo vzpostavili polje zaupanja, zaradi katerega se bodo k nam vedno znova vračali. Po svojih močeh jih moramo pripraviti na soočenje s svetom, jim pomagati, kadar to potrebujejo in mogoče najpomembnejše od vsega: spodbujati jih v razvijanju pozitivnih aspektov naše narave.

Žal je naša družba v nekaj desetletjih v tem smislu močno nazadovala. Nenehno poslušamo, kako pomembni so sodelovanje, timsko delo, kreativno in konstruktivno soočanje različnih idej, upoštevanje različnosti in pomoč drugim, kajti družba je resnično odvisna tudi od najšibkejših članov. Prevelike razlike med nami so, kot vemo, destruktivne. V resnici pa pri svojih potomcih preveč spodbujamo tekmovalnost, sebičnost, pohlep, celo privoščljivost. Največji zgled so jim ljudje, ki jih na piedestal postavljajo mediji. Praviloma so to seveda posamezniki, ki ne izbirajo sredstev za doseganje svojih ciljev. Če k temu pristavimo še strupeno ozračje ekscesnega potrošništva, dobimo eksplozivno mešanico, ki lahko v veliki meri razkroji temelje naše družbe.

Pred kratkim sem slišal pretresljivo zgodbo, ki mi je vzela sapo. Podobne ekscese sicer že poznam, a ta se zdi res grozen. Neka gospodična je bila tik pred zaključkom šolskega leta pri enem predmetu vprašana, da bi se rešila popravnega izpita. Učiteljica je, še preden je začela s vpraševanjem, pri njej odkrila plonk listek. Odvzela ji ga je, ji tiste snovi ni priznala, a je učenka vseeno v drugem delu znala dovolj, da je ocene popravila. Potem pa šok: cel razred je celo naslednjo šolsko uro (!) pod vodstvom nekaterih gorečnežev vpričo te učenke (!!!) protestiral nad prisojeno pozitivno oceno in navajal argumente, zaradi katerih bi morala torej njihova sošolka dobiti cvek in opraviti popravni izpit. Nihče izmed njih je ni zagovarjal! Nezaslišano. Učiteljica je potrebovala celo uro, da je zadevo speljala v pravo smer, da je nekako umirila razmere. Ali ti mladi ljudje res ne vedo več, kaj sta solidarnost in empatija? Ali res ne razumejo, da je nujno in smiselno pomagati svojim sošolcem, jim posoditi zvezek, da si prepišejo snov, ne pa da jim včasih to celo zaračunajo, kar se recimo dogaja na fakultetah? Kdo je zatajil, da so ti mladi ljudje izgubili moralni kompas? Verjetno mi vsi skupaj, celotna družba: starši, politika, mediji, stroka in seveda šola. Iz katere smo tako in tako pregnali vsakršno vzgojo. Mogoče je res nastopil čas, da jo na nek način uvedemo nazaj ...