Na vsebino

Pred nosom ... (92)

Maske …

Vedno sem se rad našemil za pusta. Gotovo je to posledica dejstva, da je bil moj ate dolga leta eden izmed najbolj zagretih članov lokalnega pustnega društva in je bilo to ena izmed pogostih tem družinskih pogovorov. Pogosto mi je pripovedoval o pripravah na pustno norenje, ki so se pred desetletji začele že več mesecev prej. Pri tem so bili najbolj angažirani tisti, ki zaradi narave njihovega dela v tistih zimah, ki so si še zaslužile svoje ime, niso imeli veliko dela, pa si pusta brez njihovih spretnosti ni bilo moč niti zamisliti. Je bilo pač treba veliko stvari prebarvati, napisati kakšen duhovit plakat, transparent ali napis na vozilu in podobno. Vse, ki smo dovolj stari, da nam spomin poseže vsaj štirideset let nazaj ali več, nas malo prime nostalgija za tistimi pustnimi povorkami, ki so se odvijale v vseh večjih krajih v Beli krajini. Na fotografijah, ki sedaj krožijo po omrežju, lahko vidimo, kako številno občinstvo je v šestdesetih letih spremljalo legendarne pustne povorke v Metliki. Razvpite so bile 'parade' v Gradacu in seveda tudi v Črnomlju. Še zdaj voham smrad gostega dima, ki se je vil iz dimnika velike 'lokomotive', ki se je peljala po črnomaljskih ulicah, slišim vreščanje punc, za katerimi so se podili fantje v maskah, še posebej 'nevaren' je bil tisti, ki je za sabo vlekel deščico. Pred gostilno 'Rojc' pa prava veselica, smeh, zvoki traktorjev, jok in stok žalovalcev za umrlim Pustom, hohotanje ob pogledu na vdovo, ki jo je redno uprizarjal Dalton, pa nepozabni 'župnik' Miklavž, ki je vihtel križ z napisom 'RINI'. Pa seveda neizbežni, nepozabni Franc Godina, ki ga zaradi šepanja tako in tako vedno spoznal vsak, pa naj je bil še tako zakrinkan. Cela plejada lokalnih legend…

Ko spremljamo pustne povorke zadnja leta, je jasno, da sta se izgubila zagon in energija, tako nastopajočih v maskah, kot samih gledalcev. Kot bi jim bilo nerodno, obojim: enim kazati se v maskah, se za kratek čas izgubiti v novi identiteti, koga potegniti za nos, malo noreti in vriskati, drugim pa neobremenjeno gledati. Pustna povorka se je spremenila v kratko 'modno' revijo, kot bi šlo zgolj za ocenjevanje mask. Če bi se zanašali na takšne pustne šeme, na takšno 'parado', bi zima trajala do junija. Mogoče bi pomislili, da je to splošen pojav, vendar lahko po posnetkih podobnih prireditev drugod po Sloveniji sklepamo, da ni povsod tako. Kaj je vzrok temu malodušju, ne vem, verjetno je vzrokov več, gotovo pa splošna gospodarska klima, ki ni najboljša, ne more biti razlog, saj so se ljudje znali veseliti in noreti v časih, ko še hrane ni bilo v izobilju. Čas karnevala so jemali zelo resno, kar je prav.

Nekoč, na pustno soboto, mi je uspelo, da sem skoraj cel večer ostal neprepoznan. Slučajno sem se, nepričakovano, po šestih mesecih, vrnil iz služenja vojaškega roka na dopust, doma pa je bila na voljo preprosta maska arabskega šejka. Navlekel sem nase tisto rjuho, si prej pod njo privezal velik vzglavnik, mogoče celo dva, da sem bil kot debeluh, obraz pa sem popolnoma skril pod očali, velikim nosom in brado. Sprehodil sem se po običajnih mestih, kjer smo se mladi dobivali in za nos vlekel vse svoje znance in prijatelje. Govoril sem v polomljeni 'arabski' angleščini in malce spremenil glas. Nikomur ni padlo na pamet, da bi se spomnil name, saj so se po dolgih mesecih vojaščine odvadili moje družbe. Vrtali so vame, me preizkušali, pa ni nobenemu uspelo. Šele po dolgih urah, pozno zvečer, se je Bracotu, ko smo posedali pri Skubicu, zasmejalo: prepoznal me je po izdajalskemu mezincu, ki sem ga vedno dvignil, ko sem prijel za kozarec. Veselje se seveda ni nehalo, saj je bilo potencialnih žrtev še veliko, noč pa dolga…

Vsi vemo, kako pomembno je, kako sproščujoče in osvobajajoče, ko občasno snamemo svoje maske, ki si jih nosimo v vsakdanjem življenju, v službah ali ko se družimo z ljudmi, ki jim ne zaupamo. Osvobajajoče je tudi, kadar padejo maske tistim, ki smo jim zaupali, od katerih so bila odvisna naša življenja. Takrat si, po začetnem šoku, oddahnemo, saj smo se rešili bremena, ki nas je težilo. Pot se zdi lažja. Dokler ne srečamo novih mask…

Slika: Joni Zakonjšek: "Ti si žarelo, polno sončnih žarkov / in hrepenelo, dvigalo se v zrak, / a jaz sem hodil med pšenico tvojo / in trgal tvoje žive misli, mak." Otona Župančiča)

Joni Zakonjšek se je rodila z začetkom jeseni 1974 na Primorskem, po gimnaziji preživela dve leti v Londonu in na Whitechapel Art School končala Foundation Course of Art, nato pa leta 2003 z delom naslovljenim »Krajina kot področje duha« diplomirala pri profesorjih Emeriku Bernardu in Marku Uršiču. Od leta 2004 je samostojna likovna ustvarjalka. Po desetletju bivanja nad dolino Dragonje in v drugih primorskih vaseh, zdaj živi v Beli krajini. Od leta 2002 je postavila mnogo samostojnih razstav v priznanih razstaviščih ter se udeležila številnih skupinskih razstav doma in v tujini, za svoje ustvarjalno delo pa prejela vrsto nagrad in priznanj.

Robert Lozar

Robert Lozar

Slikar, po diplomi je bil nekaj let urednik strokovne revije, občasno tudi kaj napiše. Rad je v svojem ateljeju na Butoraju, rad kaj prebere, komentira in rad polemizira. Zanima ga veliko stvari, včasih tudi takšne, ki so zanimive maloštevilnim ljudem, nekatere množično popularne pa ga pogosto dolgočasijo. Pogosto se mu zdi, da najpomembnejše zadeve naših življenj niso vedno nad oblaki ali za daljnimi gorami, ampak preprosto pred lastnim nosom...

Odkrijte Belo krajino
Spletna stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in statistiko obiska. Več o piškotkih si lahko preberete tukaj