Pomladno urejanje…

Dnevi so vse toplejši, sončni žarki in dolgo pričakovana svetloba nas vabijo, da kaj postorimo okrog svojih domov, pospravimo kakšen pozabljen rekvizit, porežemo sadje, drevesa in grmovnice, se pripravimo na splošno brstenje, ki bo kmalu zajelo naravo. Čeprav naš estetski čut nenehno deluje in se ga ne da ustaviti, pa smo spomladi v tem smislu še bolj občutljivi, kot bi se tudi sami pripravljali na brstenje, kot bi nas nekaj gnalo v urejanje, načrtovanje, pospravljanje in seveda opazovanje in ocenjevanje vsega, kar je okrog nas. S kritičnimi očmi pogledujemo naokoli, občudujemo, kako vešče sosed obrezuje sadno drevje in koliko vrtov je že prekopanih. Posebej kritično pa se oziramo na javne prostore. Pred nekaj meseci je naše mesto prejelo nagrado za najlepše urejeno mestno jedro. Moram priznati, da me je ta nagrada presenetila, saj že bežen pogled ob vožnji skozi glavno ulico starega mestnega jedra pokaže, da bi bilo nujno marsikaj postoriti. Če bi bil v komisiji, ki je odločala o teh nagradah, bi le stežka prisodil to prestižno nagrado našemu mestu. Pa ne zato, ker ne bi tega želel ali privoščil, ampak zato, ker se mi zdi, da v primerjavi s sosednjimi mesti zaostajamo. Večina hiš ob glavni cesti bi si nujno zaslužila vsaj obnovo fasad, gotovo pa bi bila smiselna tudi resnejša, celovita prenova, oblikovna in vsebinska. Vsekakor moramo priznati, da so bili tisti, ki so ta projekt vodili in nas predstavljali na tem natečaju, zelo spretni in so celotno podobo mesta uspeli predstaviti na način, s katerim so prikrili očitne pomanjkljivosti, lahko bi rekli celo malomarnosti.

Na spletni strani 'Črnomelj fčasih' lahko že dalj časa spremljamo objave starih fotografij. Nedavno so me znova, kot še marsikoga, očarale podobe ureditve mesta, ki jo je v slabih treh vojnih letih izvedla italijanska okupacijska oblast. Na novo zasajeni drevoredi, lično oblikovani 'otočki' na križiščih, kipci in cvetje, vsekakor ambiciozno zasnovana prenova podobe mesta. Seveda so vse skupaj kazili tudi bunkerji, da ne omenjam še kaj hujšega, vendar bi si človek, če smo malo sarkastični, zaželel, da bi se tedanji načrtovalci po osvoboditvi še malo zadržali v teh krajih, da bi uredili mesto. Vnema Italijanov je bila seveda razumljiva: v duhu okupacijskih metod so poskušali pridobiti zaupanje lokalnega prebivalstva. Vendar moramo razumeti tudi to, da so bili pripadniki velikega naroda, z večtisočletno kulturo bivanja. Kdor je kdaj hodil po italijanskih mestih ali vaseh, dobro ve, kaj mislim. Medtem ko smo pri nas po vaseh in tudi v veliko mestih skoraj v celoti uničili lastno stavbno dediščino in jo nadomestili s hibridno neosebnimi, večstanovanjskimi škatlami, Italijani (in seveda tudi ostali veliki narodi), skrbno negujejo vse, kar je povezano z njihovo dediščino, tradicijo. Mi podiramo pomembne stavbe ali drevesa, da naredimo prostor za parkirišča, oni pa trmasto vztrajajo, popravljajo, krasijo, sadijo. Pri nas najlepše zgradbe v mestnem jedru za bagatelo odkupujejo zasebniki, ko bi lahko v njih svoj prostor našla kakšna dejavnost, ki je nujna za delovanje temeljne infrastrukture mesta. Se pač ne splača, večni izgovor.

Če je bila od osamosvojitve naprej prioriteta lokalne politike ureditev temeljne infrastrukture in reševanje perečih ekonomskih problemov v občini, v čemer je bila kar uspešna, bi pričakoval, da bi se kasneje začelo resneje reševati tudi druge probleme. Vendar zadnja leta na področju urejanja okolja in mesta ni bilo storjeno veliko ali vsaj ne dovolj. Lansko odprtje prenovljene ulice, 'farovške gase', je sicer lep dosežek, a v resnici je zgolj lep obliž, ki ne prekrije številnih 'ran' na obličju mestnega jedra. Očitno je oblastnikom v zadnjih letih primanjkovalo ambicioznosti. Do sedaj so bili izvedeni številni razpisi za ureditev mesta, prikazani številni idejni načrti, zadnji med njimi ureditev Jurjevanjske drage, pa se njihova izvedba očitno pomika v nedoločljivo prihodnost. Namesto izvedbe že začetih projektov, recimo lesene brvi oz. pešpoti okrog celotnega okljuka mesta, kar bi bila velika pridobitev mesta, smo nejeverno opazovali razprave o načrtih za nov most na Majer, ki bi stal le nekaj deset metrov stran od starega, lesenega, za katerega obnovo bi potrebovali le del denarja, ki smo ga ali ga bomo porabili zgolj za načrt novega. Ob tem se postavlja vprašanje, zakaj ne bi zgradili mosta za pešce na drugo stran, za kar obstajajo že idejni načrti. O tem pa so baje razmišljali že naši medvojni okupatorji. Ločki okljuk ima velik potencial, mogoče tudi za začasno nastanitev obiskovalcev večjih poletnih prireditev v Jurjevanjski dragi ali mestnem jedru. Odlična ideja, ki mi jo je v nedavnem telefonskem pogovoru omenil nek občinski svetnik.

Ideje pa seveda niso dovolj. Brez trdne zaveze in volje se ne da prekopati niti domačega vrta. Pomlad pa tako kratka…

Slika: Jasmina Nedanovski: Ostani doma II, 2020, linorez, 58x48, 100 x 70cm.

Jasmina Nedanovski se je rodila 23. 5. 1981 v Novem mestu. Po končani srednji grafični šoli v Ljubljani se je vpisala na Pedagoško fakulteto Univerze v Mariboru, kjer je leta 2006 pri prof. Samuelu Grajfonerju diplomirala iz grafike. Leta 2010 je – prav tako iz grafike – pri prof. Branku Suhiju in prof. Jožefu Muhoviču zaključila magisterij na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani.

Nekajkrat je bila mentorica učencem, ki so se na različnih likovnih natečajih uvrstili na prva tri mesta. V sodelovanju z Belokranjskim muzejem Metlika je ilustrirala dva delovna zvezka za otroke.

Sodeluje na skupinskih razstavah doma in v tujini. Prav tako se udeležuje likovnih kolonij ter vodi likovne delavnice za otroke in odrasle. Trenutno sodeluje tudi z oblikovalsko skupino Outline.