Pred nosom ... (95)

Cvetje…

Ravnokar je odcvetel dren pod hišo, prvi znanilec pomladi, grm forzicije pa s svojimi rumenimi cvetovi nadaljuje promenado bleščečih barv. Ob cestah in poteh pa cvetijo tudi drugačni cvetovi. Ko hodim po okoliških gozdovih, jih ne vidim mnogo, a ko me dež zaradi blata včasih prežene na asfalt, jih vedno najdem. Pločevinke, plastenke, v zadnjem času pa tudi odrabljene zaščitne maske. Moram priznati, da resnično ne morem dojeti, kaj se dogaja v glavi človeka, ki se vozi z avtomobilom, odpre okno in nonšalantno vrže ven prazno pločevinko ali zaščitno masko. Verjetno ne prav veliko. Še bolj nedoumljivi so mi tisti, ki na prikolico naložijo star pralni stroj in ga odpeljejo globoko v gozd in zvrnejo v kako drago. Jim res ni jasno, da je lokalno smetišče veliko bližje in pomeni v vsakem primeru boljšo alternativo? Obstajajo določeni predpisi, ki lastnikom nalagajo nesorazmerne stroške, kadar se hočejo znebiti škodljivih odpadkov, recimo azbestnih strešnih plošč. Mogoče nekateri mislijo, da bodo morali za pralni stroj, ki ga pripeljejo, plačati razgradnjo, kot jo moramo, če se ne motim, plačati za avto, ki ga odpeljemo na odpad.

Kakorkoli, ko se pridušamo nad posnetki, ki prikazujejo, kako se tem rečem streže na Balkanu, bi morali uvideti, da je nekaj tega 'balkanskega' še vedno tudi v nas. Seveda si to težko priznamo, saj si pekočo vest, kolikor jo imamo, pogosto hladimo s prikimavanjem posameznikom in organizacijam, ki se borijo za čistejše okolje. Gotovo pri nas ni tako hudo, kot je tam 'dol', bi bilo pa v marsičem lahko še mnogo bolje.

Včasih pa se naša pravičniška vnema spusti predaleč. Spomnim se, da so bile po osamosvojitvi nekaj časa v zraku glasne zahteve, da bi zaprli tovarno Belt, ki je v zrak spuščala železov prah in je ta sedal na vrtnine, sveže oprano perilo in avtomobile, kar je bilo seveda najhujše. Na srečo so ti glasovi, ko je bila na tehtnico položeno kar lepo število družin, ki bi v primeru zaprtja izgubile vir prihodkov, utihnili. Preudarni posamezniki iz politike in civilne družbe so opozorili, da so določeni kompromisi nujni in da moramo biti pri tovrstnih zahtevah potrpežljivi. Namesto zaprtja tovarn je bolj smiselno zahtevati od lastnikov, da zgradijo čistilne naprave, ki onesnaženje omejijo.

Nedavno sem bral, da v svetu primanjkuje peska za gradnjo. Ob takšni novici se povprečen posameznik, ki ima vsaj nekaj pojma o geografiji, mora popraskati po glavi, saj ve, da je pod našimi nogami na kilometre kamnin, da se te skrivajo pod vsakim hribom, da gora niti ne omenimo. Če smo se še pred nekaj leti lahko s prikolico zapeljali v lokalni kamnolom in so nam nasuli tistega pol kubika peska, kolikor ga običajno potrebujemo, sedaj to ni več možno. Moraš naročiti prevoz s kamionom, cena se seveda takoj potroji, ob tem pa se vsaj pri meni potrojijo tudi dvomi v ekološko logiko, ki v veliko primerih botruje zapiranju kamnolomov: da je to nesprejemljiv poseg v naravo. Tako kot bi nam moralo biti jasno, da bi bilo bolje imeti središče za sprejem komunalnih odpadkov v domači občini, ob pogoju, da bi bilo primerno urejeno, bi bilo prav, če bi bili kot družba pripravljeni sprejeti še kak podoben kompromis. Priznati si bo treba, da vsako življenje v vsakem primeru proizvaja tudi odpadke in da je družba brez njih, brez onesnaženja, zgolj pobožna želja, pravljica. Popolna čistost torej ni možna, moramo pa stremeti k takšnim rešitvam, s katerimi se bomo temu idealu čim bolj približali.

Vseh kompromisov, ki nam jih servirajo na 'mizo' pa ne moremo, ne smemo sprejeti. Belokranjci se še dobro spomnimo, kaj se je zgodilo s PCB-jem, ki se je cedil iz neprimerno skladiščenih industrijskih odpadkov tovarne Iskra. Izjava enega izmed takratnih oblastnikov je ponarodela. PCB je bil po njegovem nekakšen vitamin, ne pa skrajno strupena substanca, ki bo podtalnico zastrupljala še dolgo časa. Zato bi morali vsi zastriči z ušesi ob novici, da poskušajo sedanji oblastniki znižati kriterije za zaščito naših voda. Če to drži, se moramo vprašati, če si res lahko privoščimo, da se bo čez čas tudi pri nas pojavila kakšna zgodba podobna tistim iz ZDA oz. iz držav, kjer je dobiček vedno najvišje merilo, o kateri bodo zanamci snemali filme, katerih vsebina ne bo ravno komična.

Uživajmo v cvetju in bodimo pozorni…

Slika: Jasmina Nedanovski: Mi pa gledamo II, 2019, poslikano platno, les, 100 x 60 x 83cm.

Jasmina Nedanovski se je rodila 23. 5. 1981 v Novem mestu. Po končani srednji grafični šoli v Ljubljani se je vpisala na Pedagoško fakulteto Univerze v Mariboru, kjer je leta 2006 pri prof. Samuelu Grajfonerju diplomirala iz grafike. Leta 2010 je – prav tako iz grafike – pri prof. Branku Suhiju in prof. Jožefu Muhoviču zaključila magisterij na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani.

Nekajkrat je bila mentorica učencem, ki so se na različnih likovnih natečajih uvrstili na prva tri mesta. V sodelovanju z Belokranjskim muzejem Metlika je ilustrirala dva delovna zvezka za otroke.

Sodeluje na skupinskih razstavah doma in v tujini. Prav tako se udeležuje likovnih kolonij ter vodi likovne delavnice za otroke in odrasle. Trenutno sodeluje tudi z oblikovalsko skupino Outline.