Pred nosom ... (96)

Enajsta šola …

Naši potomci so se znova vrnili v šole, po deželi je zavladalo pravo navdušenje, ki so ga redno in vztrajno spodbujali tudi mediji. Ti so pogosto predvajali posnetke, v katerih so resnobni mladostniki ponavljali izjave o pomenu neposredne komunikacije za podajanje znanja, o pristnem človeškem stiku in podobne floskule, ki so jim bile v veliki meri podtaknjene s strani odraslih. Moram priznati, da sem se prejšnji teden glasno razveselil, ko so pri dnevniku o vtisih vprašali dijaka iz neke šole ob morju, ki je prostodušno priznal, da se ponovnega odprtja šol ne veseli. Da mu je bilo lepše doma. Njegov odgovor je novinarko tako presenetil, da je kar ostrmela. Mogoče je mislila, da je fant edini v državi, ki tako misli. Seveda se moti, na srečo, po mojem.

Nekoč, nekega poznega avgustovskega večera, sem bil na obisku pri moji stari mami Iči v Metliki. Sedela sva pri hiši, na klopci ob cesti. Pa prifrfota sosedova punčka in veselo naznani, da bo šla čez nekaj dni prvič v šolo. Kar vriskala je, še danes se spomnim beline njenih zob in veselja v očeh. Ko je 'odfrfotala', je Iča pogledala za njo in z nasmeškom malo pikro dejala, da se punčka sploh ne zaveda, da se bo kmalu zanjo končalo brezskrbno otroštvo, prišle bodo skrbi in problemi, ki se jih ne rešiš nikoli več. Pravzaprav jim ubežiš šele dva metra pod zemljo. Da je šola tudi prostor stresa in problemov, se zave vsak otrok kmalu po prestopu šolskega praga. Mislim, da so redki tisti, ki se že od prvih razredov osnovne šole niso veselili petkov, praznikov ali počitnic. Res smo proti koncu poletja komaj čakali začetek pouka, predvsem zaradi pričakovanj, ki smo jih imeli v zvezi z novimi in starimi sošolci ali morebitnimi skritimi simpatijami, veselili smo se tudi novih, dišečih zvezkov in knjig, jih zavzeto zavijali v zaščitni papir in skrbno zlagali na police in v šolske torbe. A ta vznesenost je hitro popustila. Kdo ni bil navdušen, če je učitelj včasih zamudil ali je moral zaradi obveznosti predčasno zapustiti učilnico? Kdo se ni veselil, če je slučajno odpadla ura, v kateri bi morali pisati kakšno zahtevno kontrolko ali mu je grozilo 'vpraševanje', na katerega ni bil dobro pripravljen? Kako smo obravnavali redke sošolce, ki so pridno naznanjali svoje vrstnike, če so naredili kak prekršek zoper šolska pravila ali pa se sami niso hoteli pridružiti običajnim pobalinskim poskusom izigravanja sistema, ki so v resnici nujen del odraščanja? Goran Vojnović je tako v zadnji kolumni v Dnevniku malce hudomušno opomnil tiste dijake, ki so peli hvalospeve povratku v šolo, da bi v nekih drugih časih od svojih vrstnikov ne dobili pohvale, ampak kak problematičen 'vzgojni ukrep'. Glede na zanesljive informacije s 'terena' lahko upravičeno sklepam, da je tudi danes podobno. Mladi sicer pogrešajo druženje, a pisanja testov, razlag snovi, ki jih v glavnem ne zanima in podobnih mukotrpnih dejavnosti, večinoma ne. Učenje na daljavo je pri določenih predmetih včasih celo bolj učinkovito od tistega 'v živo'. Cankar je v svoji nesmrtni zgodbi o 'enajsti' šoli opisal dejstva, ki v določeni meri veljajo še danes. Šola ti sicer nudi izobrazbo, socialne spretnosti in podobne veščine, omogoča ti pridobiti znanja, ki jih potrebuješ za karierno rast, hkrati pa je to velikokrat okostenela institucija, ki se pogosto napačno odziva na določene izzive, ki se nenehno pojavljajo pred nami. Velikokrat se zgodi, da mladi, tako kot je to opisoval Cankar, pomembna vedenja o svetu in sebi dobijo zunaj zidov šole, slednjo imajo za nujno zlo, kot prepreko, ki jo je treba pač prečkati, dobiti štampiljko na 'čelo', s pomočjo katere vstopiš na univerzo in v svet odraslih.

Nikakor ne zagovarjam stališča nekaterih skrajno zaščitniških staršev, ki se v strahu pred indoktrinacijo in 'ubijanjem' ustvarjalnosti njihovih otrok celo v 'mirnih časih' odločajo za šolanje na domu. V šolo je pač treba, razlogov v prid je veliko in jih ni treba niti ponavljati. Tudi dolgotrajno zaprtje šol gotovo ni bila najboljša rešitev. Hkrati pa se moramo zavedati, da si je dobro priznati, da si mladi ljudje praviloma ne želijo v šolo, tudi zato je večji del šolanja obvezen. Če bi bilo drugače, bi verjetno lahko za vstop pobirali vstopnino in bi se tudi med počitnicami vile dolge vrste pred šolskimi vrati. To dejstvo moramo imeti pred očmi in nam mora biti vodilo v nenehnih izboljšavah sistema in odpravljanju napak. Kot je bila recimo tista v zvezi s kaznovanjem dijakov, ki so izrazili željo po odprtju šol.

Kdor ne razume, da se mladi morajo tu in tam tudi upirati in da je povsem neproduktivno njihovo vnemo vsakokrat obravnavati kot kršenje zakonov, kdor misli, da je uporništvo in hoja po robu dopustnega ali celo aktivno udejanjanje pravic, ki so zapisane v naši ustavi ali celo v zakonodaji, nekak 'liberalizem', ki ne sodi v šolo, ta v resnici sploh ne bi smel odločati o usodi mladih ljudi.

Takšni bi morali znova v roke prijeti Cankarja. Če ni že prepozno …

Slika: Jasmina Nedanovski: Mi pa gledamo, 2019, linorez, 200 x 92 cm.

Jasmina Nedanovski se je rodila 23. 5. 1981 v Novem mestu. Po končani srednji grafični šoli v Ljubljani se je vpisala na Pedagoško fakulteto Univerze v Mariboru, kjer je leta 2006 pri prof. Samuelu Grajfonerju diplomirala iz grafike. Leta 2010 je – prav tako iz grafike – pri prof. Branku Suhiju in prof. Jožefu Muhoviču zaključila magisterij na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani.

Nekajkrat je bila mentorica učencem, ki so se na različnih likovnih natečajih uvrstili na prva tri mesta. V sodelovanju z Belokranjskim muzejem Metlika je ilustrirala dva delovna zvezka za otroke.

Sodeluje na skupinskih razstavah doma in v tujini. Prav tako se udeležuje likovnih kolonij ter vodi likovne delavnice za otroke in odrasle. Trenutno sodeluje tudi z oblikovalsko skupino Outline.