Pred nosom ...

Kam?

Zadnje mesece je bilo veliko dijakov tretjih letnikov splošnih gimnazij - in mi, njihovi starši seveda - na trnih. Pred njimi je bila odločitev, katere izbirne maturitetne predmete izbrati, kakšen nabor vedenj in veščin, ki naj bi jih obvladali, si postaviti za cilj, torej v katero smer se podati v življenju. Seveda je do vpisa na fakultete še relativno daleč, še celo leto, a ta izbira že pomeni približno orientacijo, neko začrtanje smeri. Ta izbira je lahko začasna: tudi sam sem šel najprej na 'napačno' šolo in kasneje odšel drugam. A je danes veliko težje zamenjati smer izobraževanja. Naš šolski sistem je zgrajen zelo rigidno in ne omogoča vedno lahkega prehoda oz. spremembe smeri. Podobno problematično je vnaprejšnje izključevanje določenih kombinacij med predmeti, tako recimo dijaki ne morejo hkrati izbrati recimo filozofije in sociologije hkrati, ko biologijo in kemijo lahko. Potem pridejo še dodatne omejitve, o katerih mogoče kdaj drugič. K tem zadregam, v katerih se znajdejo naši mladi, pa velikokrat prispevamo tudi sami starši. V želji, da bi bili naši otroci uspešni, da bi jim šlo v življenju recimo bolje kot nam, se zaradi tega zaščitništva znajdemo pogosto na spolzkem terenu, saj so naši nasveti nujno subjektivni, pogosto nas vodijo predsodki in včasih napačno razumevanje stvarnosti. To ne pomeni, da je vsak naš nasvet nepotreben in škodljiv, a se moramo zavedati, da včasih nezavedno v svoje otroke projiciramo tudi lastne želje. Vse bolj sem prepričan, da se od časov naše mladosti ni veliko spremenilo. Takrat so velika, uspešna podjetja kot magneti vlekla nase cele trume mladostnikov in mladostnic, ki so razmišljali predvsem o tem, kako si bodo čim prej 'uredili' prihodnost, ne pa o bistvenem vprašanju: če jih ta poklic sploh zanima. Tudi danes se po mojem prepogosto zgodi, da starši in strokovne službe otroke usmerjajo v poklice, ki so trenutno priljubljeni, ki so 'konjunkturni', ki domnevno zagotavljajo varno zaposlitev. Pa to drži? Tisti z malo daljšo življenjsko kilometrino vemo, da je večina uspešnih podjetij in blagovnih znamk naše mladosti neslavno propadla. Še nedavno je bilo najuspešnejše podjetje na svetu Nokia. Mislim, da veliko mladih niti ne ve več, kaj je izdelovalo. Je res tako težko dojeti, da se enako hitro lahko potopi tudi kakšna Krka?

Naš izobraževalni sistem prav sili tiste z najboljšim uspehom v poklice, ki imajo trenutno največji družbeni ugled. Najuspešnejši bodo tako postali zdravniki, biokemiki, farmacevti, itd. A nisem najbolj prepričan, da bi si želel priti v roke zdravniku, ki sta mu bila za poklicno odločitev največja motiva družbeni ugled in visoka plača. Otrokom in mladim govorimo, da naj najdejo in izrazijo svoje talente, potem pa jih potisnemo v sivo področje pragmatizma. Ki skoraj nikoli ne prinese presežkov. Pogovarjal sem se z veliko mladimi ljudmi, pa praktično noben ni poznal preprostega dejstva: da si lahko zares uspešen predvsem v tisti dejavnosti, ki jo opravljaš s strastjo, z veseljem. Koliko ekonomistov je na svetu predvsem zato, ker so bili zmotno prepričani, da je 'ekonomija' neizbežno povezana z denarjem, ki kar sam priteka? Koliko ekonomistov ve, da je lastnik enega najuspešnejših hedge fundov na svetu fizik? Da imajo na borzah poleg fizikov radi tudi diplomirane matematike? Podobno bi lahko zapisali še za marsikateri drugi poklic. Nekateri pedagoški delavci zelo nespretno reklamirajo lastno stroko. Neka učiteljica računalništva je v osnovni šoli je učencem govorila, da je to najbolje plačani poklic na svetu. Tudi če odmislimo dejansko napačnost te teze (podobno bi lahko sam trdil recimo za poklic slikarja: kar nekaj jih je na svetu, ki za svoje slike prejemajo milijonske zneske), je bolj pomembno zavedati se, da to velja zgolj potencialno. Po tej logiki bi se bilo najbolj smiselno odločiti za kariero košarkarja v NBA ali pop-zvezdnika, ker sta to pač donosna poklica. Kaj pa direktor velike banke? To pa ni slaba ideja, bom še razmislil...

Mogoče je najpomembnejše, kar moramo povedati svojim otrokom, preprosto priznanje: da ne vemo, kakšni poklici bodo dejansko aktualni v prihodnosti. Zato bi morali izbrati tisti študij, ki jih veseli, ki se jim zdi zanimiv, ne glede na možnost zaposlitve. Ali pa zbrati čim širši nabor znanj, kajti ne moremo vedeti, kje se nam bo kaj odprlo ali pa nas bo nenadoma začelo zanimati nekaj, kar nas je prej puščalo ravnodušne. Mogoče nas trenutno res najbolj zanima recimo kemija, pa se lahko čez čas zgodi, da nas začne zanimati recimo glasba. Sicer pa: se res zavedamo, da bodo veliko današnjih delovnih mest kmalu prevzeli roboti? Ti bodo največ plenili ravno po sedaj priljubljenih naravoslovnih oz. tehničnih poklicih, zato bi bilo smiselno mlade opozarjati, da demoniziranje družboslovja, ki se je tako razpaslo po našem šolstvu in tudi širši javnosti, ni najbolj modro. Ne bi bilo bolj smiselno, da spodbujamo njihovo kreativnost? Polni informacij, pridni in ubogljivi bodo namesto njih roboti... Spomniti se moramo tudi na dejstvo, da je s pravo vizijo možno opravljati tudi poklice, ki so praktično že skoraj izumrli. Pred časom sem zasledil zgodbo o uspešnem mladem čevljarju. Če lahko uspeš kot čevljar, je vse mogoče!