Na fejsbuku sem zasledila reklamo, pardon, članek (ki je bil presenetljivo slabo prikrita reklama), da se v ljubljanskem nakupovalnem središču odpira nova trgovina, ki je velika za pol podzemeljskega fuzbal stadiona. Nima omejitve, koliko oblačil lahko zvlečeš v kabino, ima wc-je in dve počivališči, tako da je »shop 'til you drop« realna opcija.

Končno, a ne?! Zdaj bomo končno imeli kaj obleči! Do zdaj smo imeli čisto premalo trgovin in ker si moramo Qlandijo deliti s celo Dolenjsko, je zmeraj zmanjkalo oblačil za vse. Zdaj pa bomo lahko skočili na avtobus, ki bo peljal romarje, pardon, nakupovalce iz Karlovca in nihče ne bo ostal gol ali v narodnih nošah, kot smo bili do zdaj.

Zanimiva reč se mi zdi, da kljub temu, da nisem najbolj trajnostna in nepotrošna oseba, kar se tiče oblek, za novoprisotno blagovno znamko nisem slišala, dokler nisem izvedela, da se »končno« odpira njihova trgovina tudi v Ljubljani. Pa izgleda, da sem do zdaj živela pod kamnom, saj sem hkrati izvedela tudi, da je pričakovati stampedo kupcev in kolone avtobusov z bolje obveščenimi ljudmi, ki si želijo biti del dogajanja.

»Dogajanje« je pa zgolj to, da se je odprla še ena trgovina z oblačili v potrošnem slogu.

»Bolje obveščeni ljudje« so bile po slikah sodeč gospe srednjih let.

Ampak okej. Oblačila so uporabna stvar. Nekako družba pričakuje, da jih imaš na sebi in tudi, da imaš za različne priložnosti različna. Čeprav se, ko v tej vročini ležim pod ventilatorjem, sprašujem, če je družbi res tako pomembno, da imam na sebi kaj več od gat.

Sploh ne rabiš biti več kot 15 minut na internetu, da naletiš na članek o kakšnem kitu, ki so ga našli naplavljenega s kilogrami in kilogrami zaužite plastike, dokler ne more več jesti in s polnim želodcem umre od podhranjenosti.

Hkrati ne rabiš biti niti več kot 4 minute na internetu, da naletiš sledečo fotografijo v različnih variacijah: Slika posneta z višje perspektive. Mladenka, oblečena v kopalke. Bazen z lesketajočo vodo, s klorom in brez nesrečno utopljenih os. Pod mladenkino tazadnjo kos plastike, nafilan z zrakom. Bolj je zadeva bizarne oblike, bolj je zanimivo. Če je tridimenzionalna, je še bolj »top«. Flamingi, samorogi, tropski otoki, jagode, sladoledne lučke. Še čakam, da vidim kakce, amebe in tiste metallic mesarske muhe, tega se ni še noben spomnil, ampak, ko se bo, si jih bomo želeli imeti.

Dajmo iskreno razmisliti, kakšna je funkcija napihnjenega samoroga. Na morju ga ne moreš imeti, ker te bo začelo nositi v druge ljudi, ki bodo morali začeti panično plavati proti obali, preden jih povozi PVC monstruoznost z mladenko na vrhu. Na Kolpo ne moreš z njo iz istega razloga. Pa še toliko so velike, da ne jih realno ne moreš kaj dosti poganjati in ko si nekje pri Želebeju pogruntaš, da to morda ni bila najboljša ideja.

Torej so funkcionalne za domači bazen.

In kako nas kljub temu, da nas ima doma bazen ravno 5%, uspejo popolni neznanci prepričati, da naš dopust na instagramu ne bo imel zadostnega influensa, če ne bomo svoje riti vsaj enkrat fotkali na plastični monstruoznosti.

In potem te bo na naslednji sliki ta isti influenser s hrano s štanta na bambusovem čolničku prepričeval, da se moramo rešiti vsega pribora za enkratno uporabo, ker je to plastično zlo.

Oprosti, ampak ne verjamem ti, ker mislim, da tudi napihljivega samoroga ne boš uporabil/a več kot enkrat. Morda spet enkrat naslednje leto, ampak takrat bo zanimiva že kakšna druga igrača, a ne.

Kljub temu, kako enolično in dolgočasno se mi včasih zazdi moje življenje, je očitno še vedno dovolj polnovredno, da si ne predstavljam, kje bi našla čas za celodnevno potovanje na prisostvovanje odprtju še ene trgovine.

Tako da ja. Vsi, ki smo včeraj ostali doma. Nič nam ne manjka. Ničesar, kar nam zdaj na novo nudijo, ne potrebujemo nujno. Ne dajmo se prepričati v nasprotno, pa če se trudijo še po tolikih kanalih.