Izteka se prvi šolski teden, prvič tudi za nas. Pod streho smo dali prvo domačo nalogo in pet šolskih dni sva z možem s skupnimi močmi vsakič uspešno odpravila Otroka 1 in 2 vsakega v svojo institucijo. »Uspešno« pomeni brez velikega stresa in celo brez zamude. Glede na to, da sva nekoliko umetniška, je to kar dosežek.

Otroku 1 se šola še ni imela časa zameriti. Upam, da se mu niti ne bo. Ajde, vsaj še pol leta ne.

Takole, zaenkrat nekako vozimo, kar se tega tiče. Kako je kaj preostanek življenja? Ti, ne vem. Vsako jutro posebej bentim, zakaj nisem šla prej spat. Vsak večer znova se spomnim, da zato, ker po dve uri uspavam Otroka 3. Ob osmih zvečer ga držim v rokah, kinkam in si želim, da bi že bila v pižami. Ob desetih Otroka 3 končno nepovratno zmanjka. Mene zmanjka štiri sekunde kasneje. V pižami? Ne. V pižamo se preoblečem po tuširanju nekje ob dveh zjutraj. Otrok 3 spi, jaz pa se ponoči premetavam in sanjam kakšne bizarne sanje. Zjutraj od budilke vedno znova zahtevam dremež. Kot, da bi me deset minut dremeža lahko rešilo.

Otrok 1 mi je prve tri dni na poti domov iz šole vsakič nekoliko presenečeno povedal, da niso šli nič počivat in da v šoli nimajo ležalnikov. A bi res komu škodilo, če bi bil v šoli vendar še kakšen ležalnik? Sorodnica, ki je učiteljica, se z mano strinja. Po razredih za majhne, v zbornici za velike.

Se opravičujem, danes bom ubrala kar tisto varianto, ko bom šla spat in pustila kuhinjo v razsulu. In kratkost te objave bo veliko bolj zgovorna od kakršnihkoli besed.