Na vsebino

S košarko mi je rešil življenje

Proti koncu lanskega leta me je kontaktiral znanec, če bi z njimi igral rekreativno košarko. Ve da sem v preteklosti igral, njim pa trenutno manjka igralcev. Eden je pravkar dobil otroka, drugi je šel na operacijo kolena itd., itd.

Res je, da sem v preteklosti igral košarko, ampak tega je že davno, davno. Pa še takrat nisem bil ravno neka korist na igrišču. Morda je nasprotnika malo zaskrbela moja višina, ampak ko so videli kako se ta višina premika po igrišču so kmalu ugotovili, da so vse skrbi odveč. Odriva sem imel ravno toliko, da si lahko pod moja stopala porinil list papirja. Višina je bila, talenta pa ne. Najbolj bistveno pa je, da ni bilo prave volje. Če bi bila volja, bi se morda dalo nadoknaditi pomanjkanje talenta, če volje ni pa nima smisla vztrajati.

Bistvo vsakega športa je tekmovanje jaz pa nisem ravno tekmovalni tip človeka. Vedno so mi bili bolj všeč športi pri katerih na drugi strani ni nasprotnika, ki bi te oviral. Športi pri katerih tekmuješ sam s sabo in je kočni rezultat odvisen samo od tvojih sposobnosti in ne od sposobnosti nasprotnika. Ampak tudi pri takšnih športih moraš biti tekmovalen in verjetno je to razlog, da se že več let nisem ukvarjal z nobenim športom.

Kljub moji nešportnosti in netekmovalnosti pa mi je bilo vabilo znanca na rekreativno košarko zanimivo. Predvsem zato, ker je rekreativna in pa zato, ker se sam dobro zavedam, da se moram nujno začeti gibati. Pravijo, da je sedenje bolj nevarno od kajenja jaz pa presedim velik del mojega dneva.

Preden sem potrdil, da se pridružim njihovi skupini sem ga opozoril, da moje znanje košarke ni baš nešto in da je minilo že več kot desetletje od kar sem nazadnje igral. Je rekel da nič zato, da tudi oni ne igrajo najbolje in da je bistvo ravno v rekreaciji. S temi besedami me je prepričal, da se jim pridružim in vidim če je to sploh zame.

Na prvi rekreaciji mi je padel mrak na oči že po tem ko sem tretjič pretekel igrišče. To ne bo dobro sem si misli sam pri sebi. Hvala bogu je moja ekipa imela menjavo in sem pri prvi priliki šel počivat. Fantje igrajo brez počitka in če si brez menjave igraš več kot 60 minut v kosu. Za moje kondicijsko stanje je to najslabši možen scenarij.

Poleg tega, da sem že od samega teka totalno hin pa je potrebno še zadet kakšen koš in tudi preprečiti kakšen napad nasprotnika. O moj bog. Nobena moja žoga noče v koš, ampak samo poskakuje po obroču in od izčrpanosti komaj sledim dogajanju v obrambi, kaj šele da bi kaj blokiral. Res da je moj ego zelo majhen, ampak kljub temu ob vsakem mojem neuspehu močno trpi.

Res gre za rekreativno košarko, ampak kljub temu je v skupini nekaj karakterjev, ki jim gre več kot očitno za zmago. To so karakterji, ki zmerjajo, se nagovarjajo za točke in po malem jemljejo voljo za igranje. Ampak takšne karakterje srečamo na vseh področjih življenja in se jih nima smisla izogibati.

Če bi bilo to deset let nazaj, bi preprosto rekel da to ni zame in me ne bi bilo na naslednjo rekreacijo. Ker pa nismo deset let nazaj, tega nisem storil. Pravzaprav mislim, da mi je znanec, ki me je povabil na košarko, rešil življenje. Dalj časa kot bi čakal, slabše bi bilo stanje mojega telesa in prej ali slej bi se začele težave.

Do zdaj sem bil na petih rekreacijah in občutek imam, da sem vedno slabši. Vem pa, da se bodo začele stvari spreminjati, ko bom pridobil nekaj kondicije in fizične moči. Danes se bom rekreacije udeležil šestič. Moj ego bo zopet trpel, ampak moje telo mi bo hvaležno.

Vir: JV

Oblikovalec notranjih prostor in produktov, v iskanju dobrih občutkov. Estet, ki ga navdihujejo brezčasne in trajnostne rešitve izboljševanja kakovosti bivanja in potovanja skozi življenje. V avtomobilih in motociklih vidi več, kot zgolj prevozno sredstvo. Uživa v preprostosti in ne razume prehitrega razvoja tehnologije. Svoje izkušnje deli z vami, ker ni potrebe, da bi ponavljali njegove napake.

Odkrijte Belo krajino
Spletna stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in statistiko obiska. Več o piškotkih si lahko preberete tukaj