Zadnji teden avgusta je čustveno viharen čas za dve osebi iz naše hiše. Otrok 1, ki smo ga sicer poimenovali Leon, praznuje rojstni dan. Zato že kakšen mesec vnaprej vsak dan nekajkrat vpraša, koliko dni je še do njegovega rojstnega dne in vsakič omeni tisto stvar, ki si jo želi najbolj na svetu in je vsakič druga. V tem času nekajkrat, ko mu povemo koliko je še do njegovega rojstnega dne in se mu zdi datum nekje v nedosegljivi in daljni prihodnosti, doživi manjši čustveni izpad.

Druga oseba s čustvenimi viharji sem jaz. Vsako leto pred njegovim rojstnim dnem me obišče neka poznoavgustovska različica božičnega duha, ki mu moram potem polagati račune o tem, kako sem zvozila pretekla leta s svojimi otroci. Posebno z Leonom.

Leon, moj Otrok 1, človek, ki mi je s svojim prihodom na svet pripel oznako »mama«, katere sem se zaradi njegovega precej travmatičnega prihoda na svet nekaj časa otepala. Ni pomagalo, da me tudi on nekje do tretjega leta ni poklical s tem nazivom. Ali kogarkoli drugega. Klical pa je »tijo«. »Tija« je bila omarica s sladkarijami. Če njegove želje po »tiji« niso bile uslišane, je sledil tak napad togote, da podobnega nisem videla pri nobenem drugem otroku. Potem smo morali Otroka 1 takorekoč odvajati od »tije«. To je bila cela reč, z odtegnitvenim sindromom in vse.

Ugotovili smo, da bomo z Otrokom 1 morali delati nekoliko drugače, če se bomo eventuelno hoteli z njim kaj zmeniti. Sprijaznila sem se z dejstvom, da bom morala biti ena tistih mam, ki bo hodila od te pisarne do one ambulante s papirji v rokah v obrambno-napadalnem krču.

Zdaj, ko je Otrok 1 sposoben uspešnega samostojnega funkcioniranja v družbi, kolikor to pač pritiče predšolskim otrokom, pa me je začela gristi neka povsem nova ideja.

Koliko sem ga, v tem neizmernem vsakodnevnem trudu, da bi ga »popravila«, pravzaprav zavozila?

Ali ne bi bilo bolje, da bi ga pustila pri miru in dopustila, da je lahko tudi v tem perfekcionističnem svetu in ob taki nesamozavestni materi nič kriv otrok sprejet tak, kakršen je? Kako naj vem, da je čisto zares zadovoljen in da ni samo ugotovil, da je mami bolj všeč, ko se smeje? Ali sem tako silila v korigiranje njegovega vedenja z raznimi terapijami in metodami zato, da bo lažje njemu, ali v resnici zato, da bo lažje meni?

Kako naj neham biti sitna mama, ki kritizira vsako še tako subtilno »nezaželeno« obliko obnašanja? Pač imam enega otroka, ki vztrajno žveči z odprtimi usti. Pa kaj. Saj imam še enega, ki je tako obseden s tem, da bi ga vsi slišali, da vsako stvar pove po dvakrat in pri tem krili z rokami in z nogami. Pa ga nihče ne pošlje na terapijo zaradi tega.

Tako. Za šesti rojstni dan Otroku 1 obljubljam, da se bom ukvarjala raje s svojim pisanjem, z Otrokom 3, paradajzi na balkonu, peko kruha ki uspe ali pa ne … v glavnem, predvsem se bom malce več brigala zase. V svoje dobro in v dobro svojih Otrok.