Kljub temu, da gre september h koncu, sem šele ta teden zares poskusila, kako je biti dopoldne sam doma. Ampak res sam. Brez, da bi morala čakati na klic iz vrtca, voziti koga na pregled ali kateremu od Otrok pomagati prebolevati prehlad.

Prvi dan sem preživela dopustniško. V trenirki družbeno nesprejemljive barve in skrajno neprivlačnega kroja sem se družila s serijo, ki je ne moreš gledati, če so v hiši mladoletniki. Količina sladoleda, ki sem jo ob tem zaužila ni bila dosti bolj spodobna, sploh ob enajstih dopoldan. V službo sem se odpravila z moralnim mačkom. Saj je lepo biti res »fraj«, ampak ali sem res taka oseba, ko me nihče ne gleda?

G. Možu gre samostojno popoldansko starševanje, ki zajema časovni in logistični management obšolskih dejavnosti ter vsaj minimalno nadzorovanje reševanja domačih nalog, odlično od rok. Večina najinih pogovorov se trenutno odvija tako:

Jaz: Danes je [vstavi dan v tednu z možnostjo podvprašanja kateri dan v tednu sploh je], kaj imajo danes popoldne?
G. Mož: [Vstavi šoloobveznega Otroka] ima danes ob [vstavi uro] nogomet/glasbeno šolo/verouk.
Jaz: Ouki douki, kdo gre pa po Otroka 3 v vrtec?
G. Mož: [Vstavi nekoga z izpitom za B kategorijo in primernim otroškim sedežem.]

Tudi gospodinjenja se loti g. Mož, toliko pač, kolikor se ga mora lotiti vsaka oseba, ki prebiva v nekem človeškem domovanju (to je tudi moj zlati standard). Zvečer, ko pridem iz službe, je hiša v čisto spodobnem stanju (kdo drug bi ob pogledu nanjo mogoče dvignil obrv, ampak jaz nisem kdo drug).

Svet mojih najdražjih se vrti naprej, ko me ni doma. Otroci in možje rastejo, tako mora biti. Ni problema. Vse je v redu.

Zdaj pa grem. Robotski sesalec se je zataknil in moje takojšnje posredovanje je absolutno nujno.