Samopomoč

V tokratnem blogu pripenjam kar izsek iz meni ljube knjige »Zdravi se sam«, ki zelo lepo povzame, kako je vse v naših rokah in kako si lahko vedno sami najbolje pomagamo.

Smo celota. Smo telo, um in duša. Neuničljivi trio.

Bistvo leži v nas samih. Odgovori ležijo v nas samih. Samo prisluhniti si moramo znati. Nihče ni rekel, da je to lahko. Nihče ni rekel, da bomo odgovore našli takoj. Vse je proces. Vse je delo na sebi. Rast in raziskovanje. Temu sledi spoznanje. Rešitev. Odgovor. Odrešitev. Sprostitev. Sreča. Mir. Zadovoljstvo. ZDRAVJE!

Do pravega ozdravljenja ne more priti brez spremembe življenjske naravnanosti, duševnega miru in občutka notranje sreče.

»SAMOPOMOČ

Zdaj pridemo do odločilnega vprašanja: kako lahko pomagamo sami sebi? Kako lahko svojega duha in telo ohranimo v tistem stanju harmonije, ki bolezen oteži ali ji onemogoči, da bi nas napadla – kajti gotovo je, da je osebnost brez konfliktov imuna za bolezen.

Opazujmo najprej duha. Podrobno smo že govorili o tem, da je potrebno grebsti za napakami v sebi, s katerimi delujemo proti enosti in izgubimo harmonijo duše, in te napake odpraviti, tako da razvijemo njim nasprotne vrline. To je mogoče po smernicah, ki smo jih že pokazali, in pošteno samoizpraševanje nam bo odkrilo vrsto in sestavo naših napak. Naši duhovni vodniki, naši pravi zdravniki in bližnji prijatelji naj bi nam bili sposobni pomagati priti do resnične podobe samega sebe. Toda optimalna metoda, da najdemo jasnost, je mirno premišljevanje in meditacija. Pri tem se podamo v vzdušje miru, tako da nam lahko naša duša preko glasu vesti in intuicije govori in nas je zmožna usmerjati po svojih željah. Vsak dan si moramo vzeti samo malo časa, v katerem smo čisto sami in v kar se da tihem, mirnem okolju, kjer nas nihče ne moti. Tam enostavno mirno sedimo ali ležimo in izpraznimo svojega duha ali pa mirno mislimo na svoje naloge v življenju.

Čez nekaj časa bomo ugotovili, da dobimo v takih trenutkih veliko pomoči in zaznamo bliskovita spoznanja in notranja navodila. Lahko bomo opazili, da nam je na vprašanja o težkih problemih v življenju prav gotovo odgovorjeno, in polni zaupanja bomo lahko izbrali pravo pot. V takih trenutkih tišine imejmo v srcu iskreno željo, da bi služili človeštvu in delovali po zapovedih svoje duše.

Spomnimo se na to: ko najdemo napako, zdravilo ni v tem, da se borimo proti njej ali da uporabljamo moč volje in energijo, da bi zatrli napačno, ampak v neprestanem razvijanju njej nasprotne vrline, ki avtomatično odstrani vse sovražnikove sledi iz našega bitja. To je resnična in naravna metoda napredka in zmage nad napačnim. Je neprimerno enostavnejša in učinkovitejša kot boj proti določeni napaki. Če se proti napaki borimo, to pomeni, da krepimo njeno moč. To usmerja našo pozornost k njej in nas dejansko zaplete v boj. Največ, kar potem lahko pričakujemo, je zmaga s potlačitvijo, ki je vse kaj drugega, kot da bi nas zadovoljila, ker je sovražnik še zmeraj pri nas in se lahko, če smo za trenutek slabotni, spet dvigne. To, da na napako pozabimo in zavestno stremimo k temu, da bi razvili vrlino, ki jo bo onemogočila, je prava pot do zmage.

Če najdemo na primer okrutnost v svojem bitju, bi lahko neprestano govorili: »Nočem biti okruten!« in se tako poskušali zadržati pred napako v tem smislu. Uspeh te metode pa je odvisen od tega, kako močni smo v mišljenju. Če bi naš namen nekoč popustil, bi ga kaj hitro lahko spustili iz misli. Če pa do soljudi razvijemo resnično simpatijo, potem bo ta krepost enkrat za vselej onemogočila vsako okrutnost, ker se bomo zgroženi umaknili pred njo zaradi našega sočutja do ljudi. Pri tem ne gre za zatiranje, potlačitev ali izrinjanje, in zato noben skrit sovražnik ne more priti iz svojega skrivališča, če kdaj nismo pazljivi. Naša simpatija do soljudi je namreč popolnoma odpravila možnost obnašanja, ki bi lahko drugega prizadelo.

Kot smo videli že prej, nas bo vrsta naše telesne bolezni opozorila na mentalno disharmonijo, ki je temeljni vzrok za njen nastanek. Nadaljnji pomemben faktor uspeha je, da se veselimo življenja. Na naše bivanje tu ne glejmo zgolj kot na dolžnost, ki naj bi jo prenašali s kar se da veliko potrpežljivosti, ampak razvijmo resnično veselje do pustolovščine našega potovanja po tem svetu.

Morda je ena največjih tragedij materializma razvoj dolgočasja in izguba resnične notranje sreče. Materializem uči ljudi, da iščejo zadovoljstvo in kompenzacijo za svoje težave v zemeljskih zabavah in veselju. Ti pa nikoli niso zmožni nuditi več kot začasno pozabo problemov. Ko začnemo iskati kompenzacijo za naše stiske v rokah plačanih dvornih norcev, poženemo peklenski krog. Zabava, razvedrilo in lahkotnost so za nas dobri, a ne, če se nanje stalno zanašamo, da nas bodo osvobodili vseh težav. Intenzivnost posvetnih zadovoljstev vseh vrst moramo neprestano stopnjevati, da bi nas še naprej pritegnila, in kar je včeraj še vzbujalo napetost, je jutri že dolgočasno. In tako iščemo druge, močnejše vzpodbude, dokler nismo prenasičeni in nam tudi te nič več ne pomagajo. Na tak ali drugačen način naredi zaupanje v posvetno razvedrilo iz vsakega od nas Fausta. Četudi tega morda zavestno povsem ne prepoznamo, postane življenje za nas kaj malo več kot dolžnost, ki jo je treba pretrpeti – in vse resnično zadovoljstvo in veselje, ki je dediščina vsakega otroka in ki bi ga morali ohraniti vse do naših zadnjih ur, nas zapustita. Ekstremni stadij tega smo danes dosegli v znanstvenih prizadevanjih za pomladitev, v prizadevanjih, da bi podaljšali naravno življenje in stopnjevali čutne užitke s peklenskimi praktikami.

Stanje dolgočasja je odgovorno za to, da spustimo vase veliko več bolezni, in ker se to dandanes začne že zelo zgodaj v življenju, opazimo te bolezni že v zgodnjem življenjskem obdobju. Do takega stanja ne bi moglo priti, če bi spoznali resnico svoje božanskosti – svoje poslanosti na svet – in bili veseli, da zbiramo izkušnje in pomagamo drugim. Sredstvo proti dolgočasju je aktivno in živahno zanimanje za vse, ki so okrog nas, ukvarjanje z življenjem, s soljudmi in z danostjo. Velja prepoznati resnico, ki stoji za stvarmi, izgubiti samega sebe, da bi pridobili védenje in izkušnje, in biti pozoren na priložnosti, pri katerih lahko naučeno uporabimo v dobro kakega sopotnika. Tako bo vsak trenutek našega dela in naše igre nosil s sabo vnemo po učenju, željo, doživeti prave stvari, prave pustolovščine in opraviti dejanja, ki so tega vredna. Ko bomo razvijali te sposobnosti, bomo ugotovili, da smo spet pridobili moč, da doživljamo veselje v malenkostih, v dogodkih, ki smo jih prej imeli za same po sebi umevne, vsakdanje in nepomembne, ki pa so nam zdaj povod, da raziskujemo in doživljamo. V najenostavnejših stvareh življenja – enostavnih, ker so blizu veliki resnici – lahko najdemo pravo veselje.

Resignacija naredi iz posameznika zgolj nepozornega popotnika na življenjskem potovanju in odpre vrata neštetim neugodnim vplivom, ki ne morejo vstopiti, dokler odraža naše vsakdanje življenje duha in veselje pustolovščine. Čisto vseeno, na katero mesto smo postavljeni, ali kot delavec v mesto z mrgolečimi množicami ljudi ali kot samoten pastir ovc v gore: potrudimo se, da ravnodušnost preoblikujemo v zanimanje, apatično dolžnost v veselo izkušnjo in vsakdanje življenje v intenziven študij ljudi in velikih, temeljnih zakonov univerzuma. Na vsakem mestu je bogastvo priložnosti za opazovanje zakonov stvarstva, bodisi v gorah in dolinah ali sredi mesta med ljudmi. Najprej preoblikujmo življenje v izredno napeto pustolovščino, v kateri ne more biti več dolgočasja, in iz tako pridobljenega znanja stremimo po tem, da bi svojega duha harmonizirali s svojo dušo in z veliko enostjo božjega stvarstva.

Nadaljnja osnovna pomoč za nas je, da odložimo ves strah. Strah v resnici nima mesta v naravnem človeškem kraljestvu, ker je naša lastna božanskost, ki je naš jaz, nepremagljiva in nesmrtna. Če to spoznamo, ni ničesar, česar bi se lahko kot božji otroci bali! V materialističnih časih je strah seveda naraščal z zemeljsko posestjo. Če sestoji naš svet iz stvari, ki so tako zelo minljive, ki jih je tako težko pridobiti in jih je nemogoče – tudi za kratek čas – zadržati, potem nas to navda s kar največjo zaskrbljenostjo: lahko bi zamudili priložnost, da jih zadržimo. Tako nujno živimo v stalnem stanju strahu, pa če se tega zavedamo ali ne. Kajti v svoji notranjosti vemo, da nam je taka posest lahko vsak trenutek odvzeta; tako in tako jo lahko zadržimo največ kratko človeško življenje.

V današnjem času se je razvil strah pred boleznijo in postal mogočna, škodljiva sila, ki stvarem, ki se jih bojimo, na stežaj odpre vrata in jim olajša vdor. Tak strah temelji v bistvu samo na sebičnosti, kajti če se resnično trudimo za dobro drugih, ni časa, da bi nas skrbele osebne težave. Strah igra danes zelo pomembno vlogo pri širjenju bolezni in moderna znanost je vladavino strahu še razširila, s tem da v javnosti razkriva odkritja, ki so v sedanjem razvojnem stadiju zgolj polovične resnice. Spoznanja o bakterijah in drugih povzročiteljih bolezni so v mišljenju neštetih ljudi povzročila kaos. Strah, ki je na ta način nastal, jih je napravil mnogo dovzetnejše za bolezni. Medtem ko nižje oblike življenja, na primer bakterije, res lahko igrajo vlogo pri nastanku bolezni, pa nikakor niso vsa resnica o tem problemu, kot bi radi dokazali znanstveno ali z vsakdanjimi dogodki.

Obstaja namreč faktor, ki ga znanost na materialno-telesni podlagi ne more razložiti, in sicer, zakaj nekatere ljudi bolezen napade, drugih pa ne prizadene, čeprav so bili oboji izpostavljeni enakemu riziku, da se je nalezejo. Materialitično mišljenje spregleda, da obstaja faktor onstran telesne ravni, ki nekega človeka varuje pred vsakovrstnimi boleznimi ali pa ga naredi zanje občutljivega. Strah, ki hromi naše mišljenje in na ta način povzroča disharmonijo v našem materialnem (snovnem) in magnetnem telesu, utira invaziji pot. Če bi bile bakterije in podobne materialne stvari gotovi in edini vzrok bolezni, potem bi dejansko imeli razlog za strah. Če pa imamo pred očmi, da je celo ob najhujših epidemijah dejansko zbolel samo del ljudi, ki so bili izpostavljeni okužbi, in da je – kot smo videli – resničen razlog bolezni v naši lastni osebnosti in ga imamo s tem pod kontrolo, potem smo lahko brez strahu, saj vemo, da imamo zdravilo v sebi. Ves strah pred materialnimi bolezenskimi vzroki lahko preženemo iz našega mišljenja, tako da si razjasnimo, da nas tak strah naredi samo neodporne. Če se trudimo, da ustvarimo harmonijo v naši osebnosti, se nam ni treba bati bolezni nič bolj, kot se bojimo, da bo v nas udarila strela ali treščil padajoči meteorit.

Poglejmo si zdaj fizično telo. Nikoli ne smemo pozabiti, da je to samo zemeljsko bivališče duše, v katerem se zadržujemo kratek čas, zato da bi si na svetu pridobili izkušnje. Ne da bi se s svojim telesom preveč identificirali, moramo z njim ravnati spoštljivo in skrbno, zato da bo ostalo zdravo in bo zdržalo dovolj dolgo, da bomo lahko opravili svoje delo. Niti za trenutek pa se ne smemo preveč ozirati nanj ali se celo izgubiti v njem, temveč učiti se, da se njegovega pravega pomena čim bolj zavedamo. Telo uporabljajmo kot spremljevalca svoje duše in kot služabnika, ki izpolnjuje našo voljo.

Zunanja in notranja čistost sta velikega pomena. Za prvo uporabljamo na zahodu na splošno prevročo vodo; ta odpre kožne pore in spusti umazanijo. Razen tega pretirana uporaba mila naredi kožno površino občutljivo in jo napade. Hladna ali mlačna voda, kot tuš ali kot sveža voda za kopanje, je naravnejša in vzdržuje telo bolj zdravo. Uporabimo samo toliko mila, kot je potrebno, da odstranimo očitno umazanijo, in ga nato sperimo s svežo vodo.

Notranja čistost je odvisna od prehrane. Izbirajmo vse tisto, kar je čisto in naravno in kolikor mogoče sveže, predvsem sadje, zelenjavo in oreške. Na vsak način se izogibajmo živalskega mesa, ker povzroči, da v telesu nastajajo mnogi presnovni strupi, drugič, ker vzbuja nenormalen in prekomeren tek, in tretjič, ker zahteva krutost nasproti živalim. Pijmo veliko tekočine, da očistimo telo, to je vodo in naravna vina in druge produkte direktno iz narave in se izogibajmo vseh umetnih pijač.

Ne spimo pretirano dolgo, ker imamo mnogi večjo kontrolo nad sabo, ko smo budni in ne, ko spimo. Staro reklo: »Bolje je, da vstaneš, kot da se še enkrat obrneš!« je odlična smernica.

Oblačila naj bodo lahka, kolikor dopušča temperatura. Omogočajo naj pritok svežega zraka do telesa. Sončni žarki in svež zrak naj sploh tako pogosto, kot je le mogoče, pridejo v direkten stik s kožo. Kopeli in sončenje dajejo veliko zdravja in vitalnosti.

V vseh stvareh naj bo podprta vedrina in nikoli ne dopustimo, da bi nas potrli dvomi in porazi. Namesto tega se spomnimo na to, da ti ne izvirajo iz nas samih, kajti naša duša pozna le radost in srečo.«

Iz knjige Edwarda Bacha (1886-1936) »Zdravi se sam« (sedmo poglavje), prevod: Irena Roglič Kononenko.