Na vsebino

Samorefleksija - Moj kreativni proces

Kako je sploh videti pisanje bloga, ko si kronično nenaspana, za poln delovni čas zaposlena mati treh otrok z izjemno kulturno angažiranim možem ter težavami z organizacijo in koncentracijo?

Vsak teden brez izjeme se moj kreativni proces začne v četrtek, ko odpošljem aktualni blog in se sama sebi sveto zaobljubim, da ga naslednji teden res 100% zagotovo ne bom pisala spet zadnji dan, kaj zadnji dan, zadnjo minuto, in bom malo bolje razmislila kaj in zakaj bom napisala.

Življenje nato veselo teče dalje, pride petek in jaz sem zadovoljna nad tem, da je luč sveta ugledal še en moj zapis, pa če je še tako brezvezen. Brezvezni zapis je boljši od nezapisanega zapisa. To je bil moj izjemno tenkočutno formuliran profesionalni nasvet za vse nadebudne pisatelje, prvi je brezplačen, vsi nadaljnji po dogovoru v zs.

Nastopi vikend, ki mine hitreje kot moja baletna kariera in pride novi delovni teden. Moji možgani se disproporcionalno veliko časa ukvarjajo s tem, kaj bom jedla v službi za malico in ko sem v službi, no, se pač ukvarjam s službenimi rečmi. Občasno pa pride trenutek, ko se vse dela samo in takrat pomislim "Aha, sedaj lahko malo razmislim, kaj bom napisala ta teden v blog!" in potem kao ful razmišljam in v glavi se mi izoblikuje zgolj in samo ena stvar - Miki, Milane na repeat, včasih do konca delovnega dne (tako da, ja, starši osnovnošolskih otrok, sočustvujem z vsemi vami).

Na poti domov poslušam včasih Let 3, včasih Barbaro Streisand, ker moja duša za preživetje nujno potrebuje ravnovesje obojega. Včasih najdem kakšno poddajo in se sama v avtu smejim kot budalo. Mogoče to za mimo vozeče izgleda čudno, ampak danes na svetu bolj kot kadarkoli prej potrebujemo smejoče ljudi, pa magari same v vozilih.

Dnevi v tednu se nato odvijajo med tekanjem po popoldanskih dejavnostih Otrok in občasnimi prebliski v smislu "omajgad, kaj pa moj blog" in "omajgad, že X časa nisem telovadila, debela bom in zakrnela" in "omajgad, zakaj doma SPET ni nobenih sladkarij". Otrok 3 se boji, da se, odkar je v vrtcu, počutiva zapuščeno, in se od mene ali g. Moža nikoli ne loči za več kot dve minuti, pri čemer naju kar naprej zabava. Kar. Naprej.

Potem se lepega dne zbudim in v želodcu se mi pojavi opeka, ki bo tam do večera. Namreč, četrtek je in ob četrtkih moram oddati blog. Pridem iz službe in preveva me tesnobnost, ker vem, da ga moram DANES PA RES napisati. Po možnosti še vedno ne vem, o čem. Pospravljam stvari, ki ležijo na istem mestu še od poletja in obesim perilo, ki bi se moralo oprati pred par dnevi, preden sem ugotovila, da je Otrok 3 brez čistih hlač in moram do petih zjutraj iz Neznanih globin Omare sproducirati nekakšno prevleko za spodnje okončine, ki bo zadostovala minimalnim standardom javnosti primernih hlač (1. niso ekstra prekratke, 2. nimajo od daleč vidne luknje na kolenih, 3. ne odpadajo). Ob 4.35 napeljujem vrvico v pas hlač, ki zadostujejo dvem od teh pogojev, za bonus pa so celo čiste.

Sedem za tipkovnico in z velikim cmokom v grlu napišem nekakšen otvoritveni stavek, ki je ponavadi nekaj o vremenu (če slučajno še niste opazili). Nato naredim en krog po internetu, če je kaj novega. Ja, nekdo bi moral nujno posesati po tleh, to ni več za nikamor. Pa našpricati korito s kisom. Kaj pa, če bi si dokončno uredila sezonska oblačila? Res bi morala začeti telovaditi.

Tak miselni proces se izmenjuje s trenutki dejanskega pisanja. Odvisno od moje stopnje utrujenosti včasih nastane nekaj približno koherentnega (včasih pa naslednji dan berem za nazaj in se sprašujem, kako sem izdelala osnovno šolo in ali sem čisto zares pismena, ali pa se mi je tako samo zdelo).

V petek dopoldne pa se vsi skupaj dobimo na tem mestu in evo nas tudi tokrat. Še na mnoge bloge! Jou, čikidaut.

Vir: https://www.facebook.com/nezaslisana/

Nezaslišana je ženska na sebi lasten, nefiltriran način, a z neskončno ljubeznijo in veliko humorja, ki je za to vse nujen. Obožuje besede v našem in v tujih jezikih, če pa ji kakšna manjka, si jo kar sama izmisli. Poganjajo jo dobre knjige, smeh, močna kava, želja po ustvarjanju in po dogodivščinah z možem in dvema otrokoma – v pričakovanju tretjega. Želi povedati tako kot je v resnici – razen, če se da narediti bolj smešno.

Odkrijte Belo krajino
Spletna stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in statistiko obiska. Več o piškotkih si lahko preberete tukaj