Si kmet ali si kmetavzar?

Ker je Bela krajina posuta z njivami in vinogradi, ne pa stolpnicami in betonom, tokrat na pobudo preteklega dogajanja tekom tedna pristavljam še jaz svoj pisker.

Moj oče je kmet. Njegov oče je bil kmet. Oče njegovega očeta je bil kmet. Lahko bi rekli, da se nam to pretaka po žilah. Če bi me kdo v moji najplodnejši pubertetniški dobi vprašal po poklicu očeta, se bi pogreznila v zemljo. Od sramu. Ker je kmet. Ni privatnik. Ni direktor. Ni v javni upravi. Ni kul kot ostali očetje.

Danes, ko sem dala to divje in mučno obdobje skozi in si sama s svojim delom služim kruh, na kul poklice gledam popolnoma drugače. Danes je kul biti tudi kmet. V Avstriji je poklic kmeta tretji najuglednejši poklic. Kaj pa pri nas? Pri nas je splošno gledano še vedno nekje v ozadju. Najbolj me pogrejejo besede, da je kmet in vse povezano z njim onesnaževalec okolja. In da je med največjimi porabniki sredstev, ki bi bila namenjena…komu že? To, da smo s samooskrbno na psu in da je prvotni namen kmeta pridelava hrane, ki je strateška dobrina, je ob besedah tistih, ki bi poklic kmeta morali dvigniti na višji nivo, zanemarljivo.

Ker v moji družini ni nikogar, ki dela v javni upravi, ne morem soditi novih zahtev sprehajajočih se ta teden po svežem zraku. Lahko samo sodim to, kar sem živela, gledala in kar so me doma učili. Moj oče je sam sebi direktor, podrejeni, nadrejeni, predsednik sindikata, predsednik upravnega in nadzornega odbora, predvsem pa fizikalac. Tak, kot tisti ob cesti. Ima firmo, ki nima strehe. Zato je zaradi podnebnih sprememb zadnja leta kar tepen. Ima vozni park vrednejši od vseh v pisarni na notranjem ministrstvu. Samo njega za razliko od uradnikov amortizacija tepe kot mačeha Pepelko. Ima nepremičnih, kot pol parlamenta na Jadranu. Samo on jih mora prekrivati in obnavljati. Dela brez urnika. Pridejo tedni, ko je vsak dan ponedeljek. In dnevi, ko je lahko vsak dan sobota. Res je na svežem zraku in res ni izpostavljen nadlegovanju s strani nadrejenih. Vendar svež zrak prinese s sabo točo in neurja. Poplave in sušo. Nadrejena država pa davke in obveznosti.

Ima pa ta poklic pomembno življenjsko lekcijo. Tukaj se ne moraš skrivati za drugimi, ker ti nihče ne krije hrbta. Kolikor narediš sam, toliko imaš. Zato mi iz vasi, nismo nič manj vredni kot ostali iz mesta. Nas je naša zemlja naučila, kako pomembna je vztrajnost, pogum in predanost.

Kmet ni kmetavzar. Je preveč delaven in pošten. Kmetavzar pa ne more biti kmet. Je preveč neumen in len.