Si nasilnež ali si žrtev?

V Sloveniji je na žalost veliko nasilja nad ženskami. Ne vem točno koliko, ampak že eno samo je preveč. Skoraj sigurno poznamo kakšno žrtev nasilja in skoraj sigurno poznamo kakšno osebo, ki nasilje izvaja. Baje da je najbolj nevaren prostor za ženske ravno njihov dom.

Nasilje ni tema o kateri se vsakodnevno pogovarjamo in ravno to je razlog, da ga je veliko. Žrtve nasilja se sramujejo vsega kar se jim dogaja in zato o tem nočejo govoriti. Pretvarjajo se, da je vse super fajn, se navzven smejijo, odznotraj pa trpijo in se sprašujejo kaj jih čaka doma. Morda bo partner dobre volje in bo vse v redu, morda pa bo tako kot včeraj in bo ponovno zaspala v joku.

Nasilje pa ni samo udarec, brca ali lasanje. Nasilje je tudi zmerjanje, ukazovanje in ustvarjanje občutka manjvrednosti ter podrejenosti. Nasilje je vsak trenutek, ko se ženska vpraša, ali bo njen partner zadovoljen z njo in s tem kar trenutno počne, ali pa mu ne bo všeč in bo posledice tudi občutila. Nobena ženska se nikoli ne bi smela znajti v tako podrejenem položaju.

Kako uspešni bodo nasilneži je v veliki meri odvisno od samih žrtev in okolice. Nekatere ženske imajo zelo močan karakter in ob prvih znakih nasilja potegnejo črtno, medtem ko druge niso tako odločne in vztrajajo v zvezi v upanju da bo bolje. Na žalost pa nikoli ni bolje, ampak je vedno slabše. V primerih kadar okolica nasilje prepozna in ne odreagira, pa žrtvi in nasilnežu sporoča, da s tem pravzaprav ni nič narobe in je družbeno sprejemljivo.

Največja težava nasilja nad ženskami je, da se ga žrtve začnejo zavedati, ko je že prepozno. Kadar ne prepoznajo zgodnjih znakov nasilja se dokaj hitro znajdejo v začaranem krogu iz katerega na vidijo izhoda. Sam sem malo pobrskal po internetu in hitro našel nekaj tipičnih znakov, kako nasilneži svoje partnerke spremenijo v žrtve.

Kadar vam začne partner govoriti s kom vse se ne smete družiti je to že znak za alarm. Kmalu vas bo začel obračati proti vaši družini in če mu bo to uspelo je že na pol poti. Nato vas bo prepričal, da ste brez njega nula, da nimate nikogar in da se lahko sramujete same sebe. Prepričal vas bo tudi, da ste si za vsak njegov udarec krive same. Ko mu bo uspelo vse te ideje vcepiti v vašo podzavest je zgodba zaključena. Takrat se mu popolnoma podretite in ne glede na to kolikokrat boste uspešno šle stran, se boste ob vsaki njegovi prošnji in opravičilu k njemu tudi prostovoljno vrnile.

Tistim, ki nikoli nismo bili žrtve takšnega nasilja, ni razumljivo, kako se lahko nekdo vrne tam kjer je bil tepen in ve, da bo ponovno tepen. Ne vemo kaj se dogaja v njihovih glavah in kaj jih pripravi do tega, da to naredijo. Marsikdo v takšnih primerih reče, da si je žrtev kriva sama in da ji ni pomoči. Nad takšnimi žrtvami ne smemo nikoli obupati. Če bomo v žrtev vložili vsaj toliko energije, kot jo je vložil tisti, ki nasilje izvaja, nam bo sigurno uspelo. Paziti pa moramo, da ne bomo v tem postopku postali nasilneži tudi sami. Na silo ne gre.

Glede na obsežnost problematike nasilja nad ženskami, me čudi zakaj v šolah ne učijo o tem. Na tem področju bi bilo potrebo izobraževati tako dekleta kot tudi fante. Tako bi oboji vedeli, kakšno obnašanje je primerno in kakšno ne. Na žalost ne živijo vsi otroci v idealnih razmera in so doma priče raznoraznemu nasilju in ponekod tudi sami žrtve nasilja. Takšnim otrokom se je potrebno posebno posvetiti in jim pokazati kaj pravzaprav je partnerstvo.

Imate občutek, da kot družba naredimo dovolj, da bi takšno nasilje izkoreninili? Jaz imam občutek, da nasilje preveč ignoriramo in s tem tudi toleriramo. Kaj bi naredili, če bi ugotovili, da vaš dober prijatelj izvaja nasilje nad svojo partnerko? Bi ga prijavili policiji in vsem povedali kaj počne? Bi opozarjali dekleta pred njim in z njim prekinili stike? Ali pa bi ocenili, da se vas to ne tiče in kavo z njim spili do konca?

Na žalost le 5% vseh žrtev zaprosi za pomoč na policiji ali pri svojih bližnjih.