Si, pa te ni

Zadje čase mi nikakor ne uspe pisati o stvareh, ki imam planirane, saj mi vedno kakšen dogodek spremeni načrte in preusmeri misli. V preteklem tednu je bilo to srečanje Belokranjcev, ki je bil zelo lep dogodek, v tem tednu pa je moje načrte spremenil manj prijeten, žalosten dogodek.

V ponedeljek sem prejel novico, da je umrl moj znanec. Malenkost starejši od mene in tako kot jaz, je tudi on letos postal oče. Dobil je sina in preko elektronskih sporočil sva se hecala, da bo moja hčer ravno prava zanj, saj bosta oba po vsej verjetnosti višje rasti. En drugemu sva zaželela veselo in zdravo družino in od takrat se nisva slišala. Pravzaprav lahko rečem, da sva takrat govorila zadnjič.

Isti trenutek, ko sem prejel novico, sem začel razmišljati o neprijetnih stvareh. O stvareh, ki bi lahko bile, vendar na žalost nikoli ne bodo. Razmišljal sem, zakaj ravno zdaj, ko je dobil otroka? Zakaj ravno zdaj, ko se bližajo družinski prazniki? Zakaj tako mlad? Kako težko bo njegovi partnerki preboleti njegovo smrt in sami vzgajati otroka itn. V glavnem vse tiste stvari o katerih običajno premlevamo, kadar žalujemo.

Druga misel, ki sem jo imel pa je, da se enako lahko zgodi tudi meni oziroma vsakemu izmed nas. Pravtako lahko tudi jaz nenadoma umrem in pustim vse nedokončane stvari nedokončane in vse neizrečene besede neizrečene. Nobene garancije nimam, da bom preživel naslednji dan ali dan po tistemu. Nikoli ne vemo, kakšna dobra ali slaba stvar nas bo v življenju presenetila.

Smrt je neizogibna in prej ali selj bo doletela vsakega izmed nas. Tisti, ki umre nikoli ne žaluje za stvarmi, ki jih ni doživel in ne pograša ljudi, ki so bili del njegovega življenja. Sam se ne bojim smrti, se pa bojim vsega tistega, kar bom pustil za sabo. Bojim se žalosti in trpljenja, ki jo bo povzročila moja odsotnost, pri vseh ki me imajo radi in vseh, ki bodo mojo odsotnost najbolj občutili.

Ko bo prišel moj čas, da zapustim ta svet, si želim, da bi bil ta dan čim manj boleč za vse ljudi okrog mene. Sicer imam plan še dolgo živeti, vendar kljub temu pogosto razmišljam, kako narediti moj odhod čim manj boleč. Ena izmed možnosti in tudi najbolj enostavna je, da se z nikomer ne zbližujem in da sem do vseh ljudi okrog sebe nesramen. Če me nihče ne bo imel rad, me nihče tudi ne bo pograšal. Žal pa nisem tak tip človeka in večino časa, ki ga bom preživel na tem planetu, bi rad preživel dobre volje, z ljudmi, ki mi pomenijo največ.

Edina druga možnost, ki se mi zdi, da bi lahko omilila moj odhod je, da se s svojimi bližnjimi pogovarjam o minljivosti, oziroma o dnevu, ko bom zapustil ta svet. Vendar pa takšni pogovori v naši družbi niso sprejemljivi, oziroma sploh ne obstajajo. Tudi jaz se ne počutim najbolj udobno pogovarjati o takšnih temah, čeprav verjamem, da bi bilo to lahko zelo koristno.

Če bi bili takšni pogovori v naši družbi sprejemljivi, bi vsem mojim bližnjim, še posebej moji najožji družini vedno ponavljal, da je moje življenje lepo in če bi umrl danes, bi umrl srečen. Razložil jim bi, da z njihovo pomočjo in zaradi njih, uživam vsak dan mojega življenja in naj nikoli in v noben primeru ne žalujejo za menoj, saj za to nimajo razloga. Prosil jih bi, naj ne razmišljajo o stvareh, ki bi lahko bile, ampak o stvareh, ki so bile. Prosil jih bi, naj ne organizirajo pograba, ampak naj se vsak poslovi na svoj način. Prosil jih bi, naj mojega pepela ne zakopljejo v zemljo, ampak naj ga razsujejo, ko bo burja najmočnejša.

Ker pa takšni pogovori niso zaželjeni in tudi ne sprejemljivi, mojim bližnjim po vsej verjetnosti nikoli ne bom izrekel teh besed. Morda bom pa ravno zaradi moje hčere začel kršiti ta družbena pravila, saj bi vsak starš naredil vse kar je v njegovi moči, da bi svojega otroka obvaroval pred kakršnimkoli trpljenjem. Želim si tudi, da bi s partnerko najino hčer uspela naučiti uživati vsak dan, ne glede na situacijo v kateri se znajde.

Upam, da je moj znanec dobro izkoristil svoje dneve življenja, še posebej zadnjih nekaj mesecev s svojim sinom. Verjamem, da je naš planet zapustil srečen in da nam ni pustil razloga, da bi za njim žalovali. Vse kar nam na koncu ostane je lep spomin in nikoli ne smemo dovoliti, da nam ga žalost vzame.

Moja tema ni najbolj predpraznična, je pa morda dober opomnik, zakaj takšni prazniki sploh obstajajo. Čas, ki ga preživimo z ljudmi, ki jih imamo radi, nam ne more nihče vzeti.

Želim vam nasmejane Božične praznike!