Kaj pa ti, se nagibaš bolj k belim ali rdečim? Vinskim sortam namreč. Če si že pomislil na kaj drugega, hvala. Me ne zanima. Edina skupna stvar, ki jo imam s tistimi belimi in rdečimi, je letnica rojstva, ker zapade v njihov sistem. Vse ostalo kot da ne obstaja. Veš, mi mladi, ali tako rekoč generacija Y ne trza dosti na dogajanje v bivši državi in še pred njo. Ne zanima me socializem, ne zanimajo me komunisti, ne zanima me tisti sistem nasploh. Ker ga več ni. Jaz sem dete kapitalizma, ki me uči, da če hočem več imeti, moram več delati.

Zato si moram tudi sama posaditi kakšno trto, saj sem ena izmed tistih, ki drži slovensko povprečje popitega vina visoka v nebesih. Na tej moji trti sicer ne bo zraslo nič, kar se bi lahko kasneje spremenilo v vino, to bo bolj »radi-reda«. Kateri Belokranjec pa nima vsaj ene svoje trte? Prej boš našel Belokranjca z zidanico, kot vrtičkom korenja in solate.

Kaj naj ti rečem, rada ga imam. Rada ga pijem in sem ena izmed tistih, ki pocukrano uživa v kozarcu vina. Od kar vem zase, je bilo doma na mizi pri 2 od 3 obrokov vino. Ker za zajtrk ga niso pili. Je bilo vseeno še malo prezgodaj za špricar. Pil ga je stari oče, pil ga je oče, danes moj otrok gleda svojo mamo, ki vsak dan spije svoj deci. Misliš, da je to narobe? Veš kaj mislim jaz? Ne, ni narobe. Tako sem gledala jaz svoje starše. In vse kar sem odnesla od tega gledanja je to, da danes izredno cenim in spoštujem to alkoholno pijačo. In v vinu ne vidim samo procente alkohola, ampak bistveno več.

Tukaj pa se vedno pojavi problematika prekomernega uživanja alkohola. A sem samo jaz alergična na besedo vinjenost, ki jo tako vehementno uporabljajo naši mediji, ko poročajo o nesreči na štajerski avtocesti, ki jo je povzročil voznik avtomobila? Pa tisti voznik niti ni tak problem, večji problem so mladi. Tisti mladi v srednji šoli. In še večji problem tisti mladi, v osnovni šoli.

Hočem povedati, da bo v vrsti pred otroci vinarjev in vinogradnikov pijano stal marsikateri drugi otrok, ki ne ve kako trta raste, kaj šele kako se naredi vino. Zato me je pred leti tudi osebno močno prizadelo javno linčanje enega izmed naših vinarjev, ki se je v lokalnem mediju pojavil na sliki s sinom, kateri je v rokah držal kozarec vina. Sama sem bila poleg, ko je bila fotografija posneta. Nanj se je vsul plaz žaljivk, komentarjev in pripomb, češ, kako si lahko privošči, da ima otrok v rokah kozarec vina.

Ta otrok je danes fant, odličnjak, ki pobira vsa možna državna priznanja, doma pa vzoren in delaven sin, ki očetu pomaga in skrbi za celoten potek od pridelave vina do prodaje. Pa ti meni reci, s čim ga je takrat oče tako močno zaznamoval? Ta otrok, danes fant, je vse vrednote dela prenesel tako v šolo kot tudi v domače delo. Ta isti fant ni bil in ne bo nikoli pijan, ker je spil preveč vina. Ta isti fant je zdrav fant. Zdrav v glavi. Pijana mularija, ki pa se ob vseh večjih javnih feštah in skritih zabavah lovi opita po urgencah, verjetno ni nikoli sedela za mizo s starši, ki so odprli buteljko vino. Verjetno se tudi ni še nikoli preznojila v trgatvi, ko je morala pobirati polne gajbice grozdja.

Moj otrok bo tako še naprej vsak dan gledal svojo mamo, ki si bo pri kosilu privoščila kozarec domačega belega. Zjutraj na kavi kozarec suhe penine. In zvečer kozarec frankinje. Konec koncev je moje uživanje vina na nek način tudi vzgojno, a ne? Še bolj kot vzgojno pa frajersko. Meni se pač zdijo ženske, ki vejo kaj pijejo, prave babe. Samo o tem naslednji teden. Ko ti razložim, zakaj je ženska, ki pije, afna. Ženska, ki pije vino in ve kaj pije, pa sexi.