Na vsebino

Slovenija vs. Hrvaška

Še vedno povsod odmeva zmaga slovenske rokometne reprezentance v tekmi za tretje mesto na svetovnem prvenstvu v Franciji. In glede na to, da sem v enem od prejšnjih blogov napisal, da mi po žilah teče slovenska in hrvaška kri, bi človek verjetno mislil, da so podobne tekme pri nas doma živi pekel. Vendar niso.

Zadnjič sem gledal serijo dokumentarnih oddaj televizije Al-Jazzera Balkan o državah na Balkanu z naslovom Alkemija Balkana. V desetih epizodah, ki so opisovale lepote Slovenije ter intervjujih s Slovenci, ki so zaznamovali državo, je legendarni hrvaški novinar Goran Milić Slovenijo opisal kot deželo skromnih ljudi. To slovensko skromnost sem začutil v zadnjem obdobju in predvsem v dogodkih povezanih okoli naše rokometne reprezentance.

Slovenci so dobro igrali v skupinskem delu. Prijatelju Kristianu sem rekel, da bi lahko bili tretji. Kot da se mu je zdelo to nerealno, je pesimistično odvrnil: "Uh, težko, stari!" Smola s Tunizijo in poraz s Španijo sta navijače in igralce postavila na trdna tla, na katerih pa vedno stoji selektor. Slovenski mediji niso preveč pompozno in preveč evforično pisali o slovenskih fantih. En članek v vsakem mediju je bil dovolj. Medtem so hrvaške medije krasili po štiri članki, ki so na ves glas hvalili njihove "kavboje".

Enako je bilo v nadaljevanju. Cilj je bil bojda četrtfinale, v katerem so Slovenci suvereno odpravili Katar. Hrvati pa so se namučili proti Španiji. V slovenskih medijih še vedno mirno. En članek. Hrvati pokajo od evforije.
V tistem trenutku sem začutil, da Slovenija še vedno nekje po tihem upa na medaljo, medtem ko so Hrvati že sebe videli na najvišji stopnički z zlato medaljo okoli vratu.

Francija je bila realno premočen nasprotnik Sloveniji, kar so rokometaši vedeli in tudi dostojno sprejeli poraz ter se takoj orientirali proti tekmi za tretje mesto. Hrvati pa so nesrečno izgubili proti Norveški, kar jih je prizadelo, saj so sanje o zlatu padle v vodo. Šok in žalost.
Hrvaški selektor Babić je lani po zmagi Hrvaške nad Poljsko dejal, da je tista zmaga čudo iz Međugorja. Čeprav imam vse krščanske zakramente do zdaj, se mi to zdi blazna ideja. Zakaj bi Marija iz Međugorja pomagala ravno Hrvaški? In zakaj ne Poljski? So Hrvati v čem boljši? So Hrvati bolj katoliški narod kot Poljaki? Mislim, da ne. Toda Hrvati splošno dajejo vtis, da so oni najbolj katoliški narod, da so oni največji nacionalisti itd.

Veselin Vujović je dejal nekaj zelo realnih in zelo modrih besed: "Ne zahvaljujem se nikomur od zgoraj, ampak samo svojim fantom, ki so dali vse od sebe!" Pri tem je seveda dregnil Babića.
Ponosen sem na svoje hrvaške korenine. Na mamo, stare starše in vse sorodnike v in okoli Karlovca. Ponosen sem na njih tudi zato, ker v njih ni čutiti tega prepotentnega nacionalističnega naboja.

Hrvaškemu rokometnemu selektorju po povratku v Hrvaško ponovno ni pomagala Marija iz Međugorja, saj je hitro ostal brez službe.
Še nekaj. A veste, da je poziv hrvaške rokometne reprezentance tik pred vstopom v igro po timeout-u na začetek enega od igralec in odgovor vseh ostalih: "Iznad svih, Hrvatska!" Ta poziv me vse preveč spominja na "Deutschland über alles" in temno obdobje hrvaške zgodovine. Žal pa so podobni pozivi (npr. "U boj, u boj, za narod svoj" in "Za dom, spremni") na hrvaških športnih dogodkih vse bolj pogosti. In to ni dobro.

Prilagam še en odličen intervju.

TUKAJ

Odkrijte Belo krajino
Spletna stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in statistiko obiska. Več o piškotkih si lahko preberete tukaj