Drugi teden na sončni upravi. Posel laufa.

Pa tudi drugi teden šolskih počitnic. Letos še niti enkrat nisem slišala termina »krompirjeve počitnice«. To je zato, ker so se ga povečini posluževali le ponudniki turističnih nastanitev in promotorji toplic. Letos torej krompirjeve počitnice odpadejo. Namesto tega imamo koronjeve počitnice.

Pikapolonice, ki so se mislile poskriti, so se poskrile. Vse ostale so v sesalcu. Nekaj najvztrajnejših posameznic tu in tam še binkbonka po lustru v dnevni sobi.

Nad pospravljanjem in čiščenjem nisem več tako zelo navdušena kot prejšnji teden. Dni preživljam v zapiranju predalov in pobiranju pribora iz koša za smeti (Otrok 3), poslušanju dolgih predavanj o tem, kdo ima kakšnega spin fajtera in zakaj je kateri dober (Otrok 2) in poskusih preganjanja izpred računalniškega zaslona (Otrok 1). Vmes včasih vržemo enko, gremo na sprehod in beremo Kapitana Gatnika. Ravno v četrtek smo tretjič pisali Miklavžu. Recenzijo pisma Miklavžu je treba narediti vsakič, ko vidiš letak z igračami.

Ko je v sredo popoldne prenehalo deževati, je bil skrajni čas, da otroke spet zvlečem malo iz hiše. Prišla sem na klasično mamsko fantastično idejo, da bi se obuli v škornje in šli ven skakat po lužah. Ideja je dobra, izvedba je mogoča, ajde, torej gremo ven. Za najbolj navdušenega skakalca po lužah se je izkazal Otrok 3, ki pa nima škornjev. To je bila edina luknja v načrtu, a se je izkazala za usodno. Eskapado smo zaključili v desetih minutah. Otroka 1 in 2 sta bila mokra nad škornji do kolen, Otrok 3 pa povsod. Da, po glavi tudi. Notranjost plenice je imel bolj suho kot zunanjost.

Sem se pa vsaj smejala tri minute.

Dosti več pa ne.

Ko odpreš stran Zavoda za zaposlovanje, ti kot prvega postrežejo podatek, da je trenutno prijavljenih 83 654 iskalcev zaposlitve.

Razpisanih je 1850 delovnih mest.

Toliko da veš, kaj te čaka. Oziroma kaj te ne.