Ker zagotovo tega še niste slišali, naj samo omenim: Ja srečnega pa zdravega! Kaj naj pa prvo rečem. Tako optimistično smo vsi zakorakali v leto 2018, da bo sigurno leto presežkov. Mislim da zato, ker se je poklopilo s toliko prostimi dnevi, da smo ob poležavanju doma in omamljeni od hrane tokrat res sanjali o pozitivnejši prihodnosti.

Kako ste silvestrovali? Ste bili kje zunaj, na pohodu, ali ležerno v pižami pred televizijo? Pri meni je bilo po dolgem času to eno najbolj divjih silvestrovanj.

Ko imaš dva majhna otroka so vse predpriprave čisto odveč. Vse gre spontano. Pozabi na večerjo, ker je ne poješ v miru. Pozabi, da se boš lepo oblekla, ker boš popackana od mleka in smokija, ki bo letel iz ust, ko bo kašljala. Pozabi na make up, nima smisla. Nihče te ne bo videl. In pa, kdo si ga bo dajal dol, ko zaspiš že ob 10.00. Tako se je tudi moje silvestrovanje obrnilo v en skoraj da povprečen večer, z razliko, da je bil še malo bolj divji. Energije polni otroci, ti si pa samo želiš, da čim prej zaspijo, da lahko v miru gledaš praznični program na Sloveniji 1. Če jih že plačuješ, a veš, da ne gre v nič. Jaz sem ob mlajši omagala ob desetih in ob polnoči zmedeno gledala kot kokoš, ko me je zbudil in mi voščil. Za dve sekundi sploh nisem vedela kje sem; nekdo te kušne, zunaj bobni kot v vojni…Ni bilo niti pomembno, ker sem v četrti sekundi že zaspala nazaj. Potem je sicer sledila nora noč, ker sumim prihodov zobkov in sva jo ob Magnificovem koncertu preplesali v dnevni sobi. Tako da ne morem reči, da nisem bila dovolj budna, da nisem plesala, in da nisem pozno jedla.

Ko sem zjutraj preletela socialna omrežja, se je takoj videlo, da smo v novem letu. Veš po čem to takoj prepoznaš? Po gori besed o novoletnih zaobljubah! Pa sem si mislila, pa ja ne bom slabša. In vse do danes razmišljala o svojih. Ker to je sedaj moderno. Ker pa jaz sodim v kategorijo »Sprejela bom novoletne obljube in nanje 4. januarja že pozabila«, sem se letos odločila za malo drugačne. Bolj realne in lažje sprejemljive. Pozabi na »shujšala bom, vsak teden bom prebrala knjigo, vsaj 1x na mesec odšla z dragim na večerjo,…« Tukaj so moje za leto 2018:

Ne bom se trudila shujšati: ker če se bom, sigurno ne bom. Preveč rada jem, preveč mi je vse dobro in preveč sem lena, da bi se držala diet. Sploh pa po dveh porodih sem presrečna, ko oblečem kavbojke iz faksa. Zato me tista kila več na riti niti toliko ne gane. Moj cilj je dosežen. Jeans iz faxa!

Več se bom gibala: o tega se pa ne bo težko držati! Sigurno se bom, ker ko shodi še mlajša, mi miganje ne uide. Ma kak fitnes, moderne vaje, ki jih izvajaš sam na domu. In jaz obljubim, da jih bom. Izmikanje igračam, ko se ti mudi v službo, lovljenje po dvorišču, lovljenje za kopanje, malo vaj za bicepse, ko ji hočeš umiti glavo in malo za ritko, ko se zvečer zaradi ne-spanja stotič vstaneš iz sedežne.

Večkrat se bom spomnila na tiste, ki so mi ljubi: vsi mi imamo ljudi, kateri nas vedno nekje pozabljeni čakajo. Pa nikoli nimamo časa, da se jim bi oglasili, poslali sporočilo ali jih poklicali. In ker takšni nikoli ne zamerijo, jim to nezamerljivost vrni s tem, da jih pogosteje pokličeš.

Odpikala bom vse, ki pikajo mene: stran z ljudmi, ki po nepotrebnem kradejo energijo. Vsak ima vsaj enega takšnega. Ali so zlobni in te pikajo in nabadajo na žar vilice, ali pa ti samo stojiš preblizu in te lahko dosežejo. Zato se umakni. Boš videl, lepše ti bo.

Večkrat reči ne! obljubim, da se bom potrudila. Veliko je stvari, ki se jih mora narediti, veliko jih ne rabim. In zato se bom naučila reči Ne. To ni enostavno in tega se moraš naučiti. Zato je potreben trening. Začnem že danes. Prvi NE bo sigurno letel iz ust, ko bo tamala hotela za mano na wc.

Delaj stvari, ki so te veselile v otroštvu: to niti ne bo tako težko, ker sem tudi sama ponovno v obdobju igrač in risank. Sicer ne vem v katerem obdobju si odraščal in kaj si ti počel kot otrok (kaj je bilo takrat »in«) ampak nekaj generacij pred in za mano je med drugim oboževalo tisto lepilo v rdečem lončku, ki je noro dišalo. Ki smo ga »snifali«. Nekateri so ga še jedli. Pa vsi so preživeli. Zato bo lepo najti tisto lepilo in ga še enkrat prevohati.

Bodi prijazna do vseh, ki so nesramni do tebe: lažje napisati, kot realizirati. Ampak saj ne veš kaj je človeku tisti trenutek. Lahko je gospa na blagajni pred tabo nesramna in živčna, ker ji na štedilniku vre goveja juha in se ji mudi. Lahko je samo lačna. Jaz priznam, ko sem lačna, sem neprepoznavna. Spremenim se v Godzillo. Zato imamo za vse lačne usta, da se jim nasmehnemo in seveda dva ušesa, da vse kar pride noter, zleti v istem trenutku tudi ven.

Jej, moli, … repete! Jej, moli, ljubi. Ponovi. A je enostavnejša formula za srečo? Jej, ker drugače boš lačna. Jej, ker nisi znana igralka in se ne rabiš obremenjevati s tem, ali se boš stlačila v obleko za na rdečo preprogo. Jej, če rada ješ in ti je vse dobro. Ker to pomirja in osrečuje. Moli, da boš mirnejša. Moli za vse, moli za sebe. Vzemi si minuto zase in svoje misli, ker včasih ne škodi, če se poglobimo vase in razmislimo, kaj bi sploh radi. Sedaj ko to pišem, sem se poglobila vase do te mere, da vem da bi mi pasal kozarec cabarneja in košček temne čokolade. In nazadnje, ljubi. Ljubi vse okoli sebe, ljubi sebe. In ljubi njega, njo. Prvo mu to daj, šele nato zahtevaj nazaj. Saj veš, brez oprane srajce in pečene krvavice boš težko dobila novo torbico.