Zgodilo se je, da sem sama sebi postala zelo naporna.

»Ma nemoj,« porečete, »to bi ti lahko tudi kdorkoli od nas povedal, saj zadnje cajte samo še jamraš.« Kaj vam čem ja, saj na vsake tri centimetre piše, da je to blog, jamranje je torej do neke mere pač neizogibno.

Preteklo leto je bilo, kaj bi olepševali, prilično zaj.*****. Tik pred njegovim začetkom sem prenehala kaditi (kar sem do zdaj pred nekaterimi uspešno skrivala, ampak evo, tu smo, živjo mami, živjo ati, žal mi je) in nato začela jesti za dva. Potem sem zanosila in začela jesti za pet do šest. V petem mesecu nosečnosti so me ljudje začeli spraševati, kako, da še hodim v službo, ali nisem že na porodniški. V šestem mesecu sem bila hospitalizirana, obsojena na mirovanje in še naprej jedla za pet do šest. Vse prej našteto in večdnevne odsotnosti g. Moža vsak teden so imele zelo slab vpliv na moje psihično in fizično počutje. Potem, ko je minila nevarnost predčasnega rojstva Otroka 3, se temu kar naenkrat ni več dalo v tisto poletno vročino in smo ga čakali in čakali, dokler se mu ni zazdelo, da bi prišel ven. Sunce mu vidim. Srček mali. Komaj sem se navadila na življenje z Otrokom 3 v naročju (Ves! Ljubi! Dan!), je prišel september, začetek šole in vrnitev v vrtec in spet se je vse obrnilo na glavo, ker, hej, zakaj za vraga pa ne.

Z g. Možem sva prišla do točke, ko sva ugotovila, da nama je drug z drugim težko shajati. Ker sva realistična človeka in so nama reči o običajnih vzponih in padcih v zakonu jasne, pa tudi še precej sveže se spominjava, kaj sva si obljubila na dan poroke, se ne bova na vrat na nos ločila, ampak sva si našla skupen hobi. Pravzaprav je ta našel naju.

Mož je na faksu dobil za »domače branje« vsak mesec eno knjigo iz žanra t.i. popularne psihologije. Torej o tem, kako postati sam zase in za druge boljši človek, brez, da bi se moral odseliti in zamenjati identiteto. O tem, kako pomembno je, da zjutraj vstaneš in si v ogledalo poveš, da si faca, frajer in nasploh resnično v redu oseba. Kako se do kosila rešiti slabih navad in jih nadomestiti z dobrimi, kako biti prijazen do tečne kelnarce in kako postati to, kar si želiš, brez da bi ob tem izgubil pamet.

Jaz sem se s svojim skeptičnim egom branja lotila prvotno iz firbca in zato, da se bom lahko norčevala iz njih. G. Mož se jih je lotil, ker je tako zaukazala profesorica. Profesorice imajo vedno prav. Moram ji priznati, da ve, kaj dela. V skladu z področjem Moževega faksa veliko teh knjig obravnava ustvarjalnost in kako biti ustvarjalen kljub temu, da je lažje gledati televizijo hkrati s skrolanjem po fejsbuku. Po mojem obvezno čtivo za vse količkaj ustvarjalno usmerjene študijske programe, pa tudi v gimnaziji bi se nam lahko kdo spomnil omeniti kaj v zvezi s tem.

Zato mi je prav prišlo nekaj idej, kako spet postati dokaj zadovoljna in celo nekoliko kreativna oseba, za dodatno vrednost pa se imava s soprogom spet o čem pogovarjati.

Uporabna orodja so na primer:

  • Vizualizacije – Predstavljaj si, kaj hočeš doseči. Postavi si časovni okvir. Predstavljaj si, kakšno je tvoje življenje, ko zadano dosežeš. Naj bo čim bolj konkretno.
  • Afirmacije – Potrjuj sam sebi svojo vrednost. Govori si, da si v redu, da si dober in da si zaslužiš uspeti. Ponavljaj si, dokler si ne verjameš.
  • Zavedanje, da ni nič tako silno važno. Mnogi ljudje odstopijo z ustvarjalne poti, ker se jim zdi, da od tega ne bo tako ali tako nobene materialne koristi. Še celo sveta jim ne bo uspelo spremeniti. Ampak to ni nič hudega. Večina ljudi ga ne.
  • Zakon privlačnosti – Če boš svoje misli usmeril k temu, kar si želiš (pazi, pod nobenim pogojem ne k temu, česar si ne želiš, to je pomembna podrobnost), se ti bodo želje izpolnile. Zato ker vibracije vesolja, pa to.

Jaz sem se odločila vse te nauke kar se le da sprešati, suho zamrzniti in prilagoditi svojemu kaotičnemu načinu življenja. Zjutraj se namreč nimam časa gledati v ogledalo in si povedati, kako neskončno sem kul (čeprav sem, a ne), ampak po hiši iščem spodobne nogavice za svoj in še dva majhna para nog. Če se pri tem spotoma vidim v ogledalu, mi pade mrak na oči in pod nobenim pogojem se nisem pripravljena afirmirati.

Utrnila se mi je dobra ideja, da lahko vse nauke hkrati uresničujem tako, da se v prostem času na vsa usta smejim. Kadar sem sama (pravzaprav tudi ta trenutek, ko to pišem), brez razloga sončim zobe, dokler nimam musklfibra v licih.

Ali vidite, zakaj je to praktično? Kot prvo, če se bom smehljala, mi bodo vibracije vesolja (baje) prinesle kakšen dejanski razlog za smehljanje. Nadalje upam, da bom prelisičila svoje možgane, da mi bodo verjeli, da nisem pod stresom in da ne bom vsak hip izgorela brez, da bi imela ob tem kaj pametnega za pokazati, in se bom nehala kar naprej jeziti na vse okoli sebe. Mogoče bom postala celo malo lepša. Mislim si, da sem bila kot otrok dokaj resna. Potem so mi začeli govoriti, zakaj sem resna in naj se jim vendar malo nasmejem. Ko sem deset let za vsemi ostalimi končno ugotovila, kako se zabavati, so mi povedali, da bi bil zdaj čas, da se vendar malo zresnim in evo, moje smejalne mišice so zakrnele, moram jih končno enkrat zalaufati.

Še en plus je, da kadar imam usta zaposlena s psihotičnim nasmehom, vanje ne morem brez prestanka tlačiti kaloričnih zadev, ki so slabe za moje zdravje. To je tudi na neke vrste mala zmaga.

Če me torej kdaj srečate v avtomobilu in vidite, da se režim kot pečena mačka, se mi lahko smejete nazaj. Koristno bo zame in za vas.