Te dni zaključujem našo jedilniško mizo, ki sem jo naredil že pred točno enim letom. Pred enim letom sem jo na brzino sestavil, ker smo pričakovali goste. Plan je bil, da jo kmalu tudi dokončam, vendar se to celo leto ni zgodilo.

Celo leto smo uporabljali mizo, ki je imela ploščo pričvrščeno ravno toliko, da ni padla po tleh. Miza tudi ni bila zlepljena in ni imela dovolj močnih vijakov. Miza ni bila polakirana, kar pomeni, da je bilo iz nje težko spraviti umazanijo in kreativnosti naše male ustvarjalke. Nekatere bodo očitno ostale za vedno.

Danes nimam namena pisati o mizi ampak o tem, zakaj miza po enem letu še vedno ni zaključena? Da sem jo spravil do faze v kateri je bila eno leto sem potreboval dva dni in nato mi jo celo leto ni uspelo zaključiti.

Lahko bi rekli, da mize še nisem zaključil zaradi pomanjkanja samodiscipline. Predvsem pa mize nisem zaključil zato, ker je bila takšna kot je bila, popolnoma uporabna in zato, ker sem čas raje posvečal drugim stvarem. Enako je tudi pri vseh ostalih stvareh v našem stanovanju. Redke so popolnoma zaključne in prav vse so popolnoma uporabne.

Včasih se mi zdi, da sem totalno prepočasen in da bi moral pospešiti tempo mojega življenja. Kreativnosti mi nikoli ne zmanjka, se mi pa pogosto zdi, da mi primanjkuje produktivnosti. Ne dolgo nazaj sem zasledil izjavo uspešne poslovne ženske, ki je rekla, da ima čisto vsak posameznik idejo vredno milijon dolarjev. Odvisno je samo, kaj posameznik s to idejo naredi in koliko sebe je pripravljen žrtvovati za to idejo.

V želji, da pospešim svoj tempo življenja sem začel brskati po internetu kako bi lahko to dosegel. Med brskanjem pa sem prišel do zanimive ugotovitve. Ugotovil sem, da ima večina ljudi ravno nasprotne težave kot jaz. Pravzaprav si ljudje večinoma želijo takšen tempo življena kot ga imam jaz in ne obratno.

Večina ljudi se v življenju srečuje s pregorelostjo, s stresom in s tem, da se preprosto ne znajo ustaviti. Ne znajo si vzeti časa za družino, za prijatelje, za življenje. Otroci odraščajo brez njihove prisotnosti in še kadar so z njimi, so z mislimi nekje popolnoma drugje.

Kljub temu, da si morda želim, da bi se nekatere stvari v mojem življenju odvijale hitreje, sem po drugi strani vesel, da se odvijajo počasi. Vesel sem, da nisem pod stresom in vesel sem, da imam vsak dan vsaj nekaj ur časa, ki ga lahko posvetim svoji hčerki. Teh nekaj ur ne zamenjam za nič na svetu.

Lahko se tolčem po glavi zakaj nisem že zdavnaj do konca naredil te mize. Po drugi strani, pa če bi počakal še eno leto bi mi pri dokončanju mize lahko pomagala moja hči. Takrat bo že dovolj velika in bi lahko pomagala pri šraufanju, brušenju ter lakiranju. Poleg tega pa bi se zraven še veliko naučila. Kdo ve, morda ji pa že jutri porinem v roke čopič in kantico z lakom.

S takšnim tempom življenja ne bom nikoli iz nobene od mojih mnogih idej iztisnil milijona. Ampak na srečo je to nekaj kar me najmanj osrečuje. Pravijo, da je čas denar, vendar če mene vprašate, je čas veliko bolj dragocen.

Na koncu sem se odločil, da bo moj tempo življenja ostal takšen kot je. Ne bom preganjal sebe in tudi ne želim preganjati ljudi okrog sebe. Ko bo celotna ekipa pripravljeni za hitrejši tempo življenja pa se bo to zgodilo samo od sebe.