"This does not spark joy"

Pride pa včasih tudi tak dan, ko se mi ne da smejati ne na svoj račun, ne na čigavega drugega.

Danes odpreš fejsbuk in kamorkoli odskrolaš, vidiš objavo, ko je nekdo delil zgodbo majhnega fantka, ki mu lahko življenje reši samo zdravilo, ki stane dobesedno milijone. Poleg tega morajo njegovi starši te milijone zbrati v naslednjih štirih mesecih, pa srečno.

Ob vsaki taki objavi je tudi »Dejmo stopit skupaj, jaz sem že nakazal_a!« s posnetkom zaslona. To je vsekakor pohvalno. Neizogibno se seveda najde tudi tisti namrgodeni Jouža, ki bo hotel biti še bolj kul in bo napisal objavo v smislu »Ja zakaj je pa treba če že daruješ, to objaviti, da vas morajo potem vsi hvaliti, kako ste dobri, jaz sem nakazal brez, da bi to objavil na Facebooku in sem zato še boljši od vas«. Kolikor je to smiselno. (Pa usput dvajset objav o tem, kako je vedno dovolj denarja za migrante in Šarčev levi štumf, medtem ko moramo za zdravila slehernikov zbirati denar sodržavljani in mimogrede tudi nujna pripomba o komunajzarjih, ki nam že vsaj sto let uničujejo državo)

Težke situacije nam presneto dobro pokažejo, kaj je v življenju resnično pomembno. Proti težavam nekoga drugega se naše zazdijo prav brezvezne in nesmiselne.

Pa kljub temu si bom danes dovolila čutiti nezadovoljstvo nad svojim življenjem.

Prišel je večer, presneto me bolijo noge in v ogromni hiši, ki sem jo cel dan mariekondala brez vidnega učinka, mi kljub nepojenajočemu otroškemu vrvežu silovito butne v obraz občutek hude osamljenosti. Saj veste, kot kadar se v risankah obmetavajo s pitami. Pa da bi vsaj zares imela kako pito. In enkrat po osmi uri zvečer vse drugo potihne, lahko razmišljam samo o tem, kako danes sovražim svoje življenje. S poudarkom na danes. Danes si dovolim tiste nekonstruktivne razdiralne misli o tem, da bi mi bilo zagotovo v življenju že od začetka lažje, če bi se rodila kot blondinka ali če bi bila nekoliko nižje rasti ali če moj glas ne bi zvenel, kot da konstantno prehlajena govorim ven iz hrastovega lajta. Še celo to me danes moti, da so vsi moji otroci moškega spola, zakaj, oh, zakaj so vsi lahko dobili deklico razen mene.

Potem, povsem smiselno, a ne, premlevam, ali je bolje biti tisti, ki daruje v dobrodelne namene in to objavi v vsakih cajtingah, da ga vsi pohvalijo, ali je bolje to storiti tako, da ne poveš nikomur – saj je namen dobrodelnosti menda to, da si dobrodelen brez, da se s tem sam okoristiš. In kaj od tega dvojega sem jaz. In zakaj le nisem tisto drugo, ki bi bilo 100% boljše.

Na srečo pa sem že toliko pametna, da vem, da se tako pač počutim DANES. Danes mi gre vsaka stvar na živce. Zdaj bom šla spat in jutri bo vse ostalo enako. Moj od rojstva kadilski glas ne bo bistveno drugačen in moji otroci bodo še vedno fanti, edina razlika bo, da jaz ne bom pomislila na to, da mi to ne ustreza in normalno živela kot doslej.