Prejšnji teden sem se pohvalil, da prvič pišem blog na balkonu. Sicer bi ga lahko tudi danes, ampak se je vreme že toliko ohladilo, da bi se moral bolje obleči. Vendar preden najdem debelejšo trenirko, bom naše dete trikrat zbudil. Od kar smo se preselili še nismo vsega razpakirali in po pravici povedano niti ne znam kje točno kaj stoji.

Ampak pustimo zdaj to, danes bom govoril o bistveno bolj pomembni temi. Ljudje živimo v sistemu, ki smo ga nezavedno kreirali sami. Nezavedno sem napisal zato, ker ta sistem ni najbolje zasnovan in bi ga lahko oblikovali veliko bolje, če bi se zavedali kaj delamo. Po drugi strani bi pa lahko rekli, da so tisti, ki so kreirali ta sistem, točno vedeli kaj delajo in sistem oblikovali v svojo korist.

Jaz kot starš, ki je globoko v tem sistemu, si za svojega otroka zelo želim, da ne bi bila del tega sistem. Da ji ne bi bilo treba v šolo nositi težke torbe, da ne bi ure in ure sedela v šoli in doma za učilno mizo. Da ji ne bi bilo treba po končani šoli osem ur in več sedeti v službi v kateri si ne želi biti in poslušati ljudi, ki jih ne želi poslušati.

Napisal sem zakaj si ne želim, da bi bila naša punca del tega sistema. Zdaj pa vam poln srama lahko povem, da smo jo v začetku tega tedna potisnili naravnost v ta sistem. Začel se je vrtec.

Zaradi sistema v katerem smo, je morala mama nazaj v službo, kar niti ni problem sam po sebi. Problem postane takrat, ko je potrebno otroka pustiti v tujih rokah, da lahko v celotu služiš sistemu. Stare mame so žal predaleč, da bi lahko čuvale našega otroka, poleg tega pa tudi same še vedno delajo. Se pravi, da ne glede kako blizu ali daleč so, nam v nobenem primeru ne morejo pomagati. Mislim, da vam ne rabim posebej razlagati, da je tudi to posledica sistema.

Če bi vedeli kako živeti izven tega sistema, bi verjetno že zdaj tako živeli. Žal pa tega ne vemo in zato tudi ne bomo mogli znanja prenesti na našega otroka. V bistvu pa je verjetno bolje, če otroka naučimo kako izkoriščati sistem v svojo prid. Žal pa tudi tega ne vemo in tudi v šoli tega ne učijo, saj je šolstvo del sistema.

Jutri zjutraj našo punco ponovno peljemo v vrtec, kar si ne želimo in kjer si ona ne želi biti. Konec koncev je tudi vprašanje, ali si vzgojiteljica želi biti tam. Verjetno ima tudi sama otroke s katerimi bi bila raje, kot pa z otroki tujcev. Ampak kaj čmo, takšen je sistem.

V vsem tem lahko starš samo upa, da bo njegov otrok sposoben vzeti ta sistem za svojega. Dvomim da si kateri starš to resnično želi, ampak drugega sistema ni. V primeru kadar otrok obstoječi sistem zavrača, pa bo celo življenje v sporu in boju z njim.

Ta trenutek naši punci obstoječ sistem ni všeč in po tihem si želim, da ji tudi nikoli ne bi bil. Želim si, da se nikoli ne bi pustila voditi drugim, da bi vedno imela svoje mnenje in da bi v življenju vedno delala stvari po svojem občutku. Ampak po drugi strani bo pa veliko lažje prišla skozi življenje, če se bo sposobna sistemu podrediti.