V iskanju idealnega direktorja

Si predstavljate, da se vam v vrsto postavi deset direktorjev in vi med njimi izbirate najboljšega. Izbirate človeka za katerega boste delali in mu namenili 40 ur na teden. Kakšna vprašanja bi jim postavljali in na podlagi česa bi se na koncu odločili?

Skoraj prepričan sem, da se vam zgoraj zapisano ne bo nikoli zgodilo. Še posebej ne v današnjih časih, ko je res vsak nadomestljiv. Včasih je morda res bilo tako, da je delavec izbiral med delodajalci, vendar že dolgo ni tako. Danes izbirajo delodajalci in tudi pogoje postavljajo delodajalci.

Vsak ima pri sebi neko predstavo kakšen naj bi bil idealni direktor. To morda ni čisto res in morda sem jaz edini, ki fantazira o tem. Ostali nimate časa, da bi študirali o takšnih neumnostih, v moji glavi se pa vedno najde prostor še za kakšno neumnost. Nekateri bodo rekli direktor kakršen je je in dokler ti daje plačo moraš prenašat vse kar je in kar ni. Nekateri pa bodo celo rekli, da moraš direktorja prenašati tudi če ti ne daje plače in ti ne plačuje prispevkov. Ampak ljudje smo različni.

Morda bi bilo tudi zame bolje, če ne bi imel nobene predstave o idealnem direktorju. Tako vsaj ne bi bil vedno znova in znova razočaran. Žal še nisem naletel na direktorja v katerega bi se zaljubil, vendar resnično upam, da se bo tudi to enkrat v mojem življenju zgodilo. Res je tudi, da mi še nobeden direktor ni zlomil srca, saj mi je že na začetku dal vedeti, da z njegove strani ne bom deležen ljubezni.

Moj idealni direktor si vzame čas in vsakemu novemu zaposlenemu predstavi sebe ter vizijo podjetja. Pri moji prejšnji zaposlitvi sem šele po treh mesecih izvedel kdo je pravi direktor. Poznal sem ime direktorja nisem pa vedel kateremu človeku to ime pripada. Prve tri mesece sem mislil, da je direktor nekdo drug in takrat mi je bilo takoj jasno, da to ne bo pravi direktor zame.

Moj idealni direktor svojega zaposlenega vedno pozdravi. Ampak ne zato, ker so mu rekli da je tako prav, ampak zato ker je to v njegovi naravi. Tisti direktor, ki hodi mimo svojih zaposlenih kot da jih ni ne more nikoli biti dober direktor. Vsaj zame ne.

Moj idealni direktor zna iz svojih zaposlenih vedno izvleči najbolje. S tem ne mislim, da iz njih izsili ali iztolče najbolje, ampak da zna v njih vzbuditi občutek pomembnosti in odgovornosti. Če se zaposleni počuti nepomembnega, potem misli, da je tudi njegovo delo nepomembno in takrat tudi delo opravlja s takšnim odnosom kot da ni pomembno. To ni dobro ne za zaposlenega, ne za direktorja in tudi ne za podjetje.

Moj idealni direktor zaposlene povezuje in krepi vezi med njimi. Skrbi za dobre in korektne odnose med zaposlenimi in jih ne obrača enega proti drugemu. Med njimi ne vpodbuja sporov. Tako kot bo močna vez med zaposlenimi tako močno bo tudi podjetje. Morda takšno podjetje ne bo imelo ekstremnih dobičkov, bo pa zelo stabilno in ga ne bo zamajala vsaka manjša krizica.

Moj idealni direktor je dober pastir, ki lepo ravna s svojimi ovcami. Skrbi da imajo vse pogoje za življenje in da se počutijo dobro. Ovca ima rada takšnega pastirja in sir ki ga naredijo iz njenega mleka je stokrat boljši od tistega, ki ga pridela pastir, ki s svojimi ovcami ravna grdo. Pastir ki se ne obremenjuje v kakšnih pogojih njegove ovce živijo, ali jih zebe, ali so žejne in ali se dobro počutijo.

Še vedno iščem pastirja ob katerem se bom počutil dobro, kateremu bom zaupal in mu z veseljem sledil. Tudi z ostalimi ovcami se bomo imeli fino in z veliko vnemo služili našemu pastirju, ki bo lepo skrbel za nas.

Se mi pa poraja eno zelo pomembno vprašanje v katerem se morda tudi skriva razlog zakaj še vedno nisem našel idealnega direktorja. To vprašanje se glasi: “Kaj pa če jaz nisem ovca”?