Na vsebino

V Ljubljano

Sledi doživljajski spis o tem, kako je potekalo naše potovanje v Ljubljano prejšnji petek, kaj smo videli, kako smo se imeli in zakaj nismo dali nobene fotke na story (tudi, če ne veste, kaj pomeni ta žlubodrajščina, lahko berete naprej).

Dan pred načrtovanim potovanjem sem še na veliko tehtala, koga od Otrok sploh vzeti s seboj. Otrok 2 je doma in je vsak dopoldan nagnjen k dolgčasu, njega bi bilo skoraj nujno peljati s seboj. Otrok 1, ki ima sicer še šolo (a konec junija se že da kaj dogovoriti), bo zameril, če v tem primeru ne bi vzeli tudi njega. Ampak tu ni težav. Če imata periodično dostop do WC-ja, hrane in vode, je z njima veselje hoditi naokrog.

Dilema se pojavi pri Otroku 3. Jaz, mati na porodniški, ki je že skoraj 11 mesecev vsaj 20 ur na dan v neposredni bližini dojenčka, če že ne z njim v fizičnem stiku, menim, da bomo vsi vpleteni srečnejši, če bo prebil to dopoldne doma z babi. Toliko bosta menda že zmogla oba, a ne, meni pa bo tisočkrat lažje šetati po centru Ljubljane brez dojenčka in po dolgem času bosta »glavna« Otroka 1 in 2. G. Mož, otrokov oče, ki se z njim aktivno ukvarja kakšno uro na dan in ga tudi na šetanju po centru Ljubljane dejansko sploh ne bo zraven, pa je sprejel skupno odločitev, da gremo vsi – in šli smo vsi.

To je pri nas standardni način odločanja. O tem, če je dober (in če malce razmislim, najbrž ni) bomo govorili kdaj drugič.

Imela sem preblisk posebne hrabrosti in se odločila, da bo napovedana vročina primerna za krilo in majico brez rokavov s precej odprtim hrbtom. Da, tako je, navkljub svojim črnogledim napovedim sem se naposled odločila, da bom fotogenična in za pohajanje po ljubljanski promenadi nadela spodobno dolgo rjavo krilo. YOLO.

Zjutraj sem na glas ugotavljala, da bi bilo treba nekje med potjo nabaviti kremo za zaščito pred soncem, saj bo le-to med našim šetanjem postalo že precej močno. G. Mož je na to odmahnil, da so Otroci med vsakodnevnimi pustolovščinami na prostem že itak porjaveli. Odločitev je bila enoglasno sprejeta s 50% glasov »za«.

Zjutraj sva z g. Možem naložila otroke v avto in odpeljali smo se po vseh gorjanških ovinkih direktno v Ljubljano. G. Mož nas je odložil na postaji mestnega avtobusa in šel parkirat avto. Odločila sem se, da si bom prihranila izkušnjo obiska najmanjšega Mercatorja na svetu s tremi otroki, vozičkom in dvema nahrbtnikoma in vse našteto (razen enega nahrbtnika) pustila pred vhodom v trgovino. Ves čas sem pogledovala, ali so Otroci še na istem mestu in ovirajo stojalo za kolesa, ali sta se 1 in 2 že zdolgočasila in odpravila na raziskovanje Ljubljane. Čeprav sem bila med nakupovanjem popotnega brašna ekstra hitra, je medtem prispel že tudi g. Mož in prevzel bdenje nad otroki.

G. Moža smo oddali na uro orgel v cerkev Sv. Jakoba, pozdravili profesorja in se odpravili na potep. Prva postaja je bila klopca ob Tivolski ribi, kjer smo pojedli malico iz najmanjšega Mercatorja na svetu.

Center Ljubljane v poletnih mesecih je ena zmedena zadevščina, kjer se moraš prebijati med mladino, ki ne ve, kaj bi, zato gleda v telefone, švigajočimi kolesarji, skupinami šolskih otrok na ekskurziji z dvema dokaj živčnima učiteljicama, ker ju ni nihče pripravil na to, da bosta morali varno peljati skupino majhnih neposlušnežev po taki gneči in taki vročini in pričakovati, da jim bo ob tem kaj ostalo v spominu, skupinami mladih turistov iz tujine, ki občudujejo secesijsko arhitekturo in se sunkovito ustavljajo sredi ceste ker se ne morejo zmeniti, v katerem kafiču bi se ustavili, in, za češnjo na vrhu torte, skupinami korejskih turistov, ki se kot neustavljiva sila pomikajo po ravni črti in ignorirajo vse zgoraj naštete osebke. Med vsem tem se prebijajo ljudje, ki se dejansko nekam odpravljajo in katerih cilj je čim prej priti na, no, na cilj.

V času popuščene karantene je to nekoliko drugače. Ljudje, ki hodijo po centru Ljubljane so bodisi tam zato, ker je tu lepo, bodisi zato, ker morajo nekam priti. Za ti dve skupini je prostora dovolj. Tudi na mamice z vozički nihče ne gleda kot na nezaželeno vrsto, ki odžira prostor višjim družbenim kastam, še celo jaz v spodobnem krilu in manj spodobni majici, dvema samohodnima otrokoma in enim voženim otrokom sem bila deležna zgolj prijaznih pogledov in nobenega »kje pa je njihov oče ali celo dva?!« pogleda.

Odpromenadili smo se na Prešernov trg. Otrokoma 1 in 2 sem predstavila koncept Tromostovja. Največ njune pozornosti so bili deležni »kavalirji« in cestni pometači.

Pravkar me je zadelo, da sem ob občutkih tesnobe, ki mi jih je povzročala glasna skupina mladcev na fantovščini, Otrokoma 1 in 2 pozabila pokazati na kip največjega slovenskega pesnika, o katerem že otroci v vrtcu vejo, da je napisal slovensko himno. Ampak okej. Kadarkoli si ogleduješ znamenitosti mesta, si je dobro kakšno stvar prihraniti za naslednjič.

To sem si pravkar izmislila in ne drži.

Otroka sta kljub gneči na Čopovi ulici registrirala McDonald'sov logotip. Izrekla sem neko zelo nejasno obljubo o tem, da se bomo zmenili z atitom, s čimer sta bila začasno zadovoljna.

Prispeli smo do kraja, kamor me že nekaj mesecev vleče srce – do knjigarne, kjer se mi je naenkrat zazdelo, da morda vendar nisem dovolj umirjena oseba, da bi preživela obisk knjigarne s tremi fantiči, ki so maloprej malicali in vse, kar se jim zdi zanimivo, radi zgrabijo s svojimi majhnimi lepljivimi ročicami. Obrnili smo se in se vrnili na obrežje.

Odločila sem se za resnično drzno potezo in Otroka odpeljala na res tapravi sladoled. Oba sta hotela čokoladnega.

Čokoladni sladoled v tej slaščičarni ni tak kot tisti srednje bež rjavi iz banjice, ampak je temno rjav in okusen, da je veselje. Vse mize v senci so bile zasedene, zato smo morali sedeti na soncu in sladoled se je temu primerno hitro utekočinjal pred našimi očmi. Otrok 1 zmaže en tak sladoled kot za šalo, ne glede na to, kako temen je in kako naglo se tali. Temu primerno je bil obarvan po obrazu in po rokah in po majici. Otrok 2 je obupal nekje na polovici kepice. Na srečo sem še doma doživela preblisk modrosti in v enem od dveh nahrbtnikov vlačila paket vlažilnih robčkov, s katerimi sem ostrgala obraza Otrokoma. Naslednji preblisk modrosti je bil, da se je cela naša karavana udeležila obiska toaletnih prostorov. Ko imaš priložnost za vece, greš pač na vece, tudi, če si držiš v eni roki krilo, v drugi pa dojenčka.

Moj prvi preblisk modrosti se je izkazal za ničnega, ker smo si itak umili roke.

Bližala se je ura, ko je g. Mož končal s poukom. Zbogom, knjigarna, se vidiva kdaj drugič. Otroka sta že na samem začetku ogleda (seveda) opazila izložbo trgovine z igračkami in bila popolnoma očarana. Da obstaja trgovina, kjer prodajajo izključno igrače! Kot v raju. Ker sem bila radodarne volje, onadva pa zelo poslušna in potrpežljiva sopotnika, sem jima obljubila, da si bosta lahko izbrala vsak eno stvar. Tisto je edina trgovina, kjer vem, da jima lahko pustim, da si popolnoma sama izbereta, kar želita, pa to ne bo neka plastična traparija. Otrok 3 si ni izbral ničesar. Pomemben podatek je, da je bil ves čas zelo zadovoljen v vozičku in opazoval okolico, kar pomeni, da ni spal ali se dojil že od jutra.

Popotovanje po centru Ljubljane smo zaključili spet na začetku pri Tivolski ribi, ki je tako umetniška stvaritev kot tudi najzanimivejše igrišče na svetu. Otrok 3 se je pridružil starejšima bratoma pri plezanju po ribi. Ker sem ga morala ves čas držati, Tivolska riba pa ni ravno na ergonomski višini, je bilo spodobno rjavo krilo prvič ovira.

Ko je g. Mož končal z uro, je bilo že nekaj čez poldne. Mislila sem, da je v planu, da gremo potem nekam jest, ampak izkazalo se je, da gremo vmes še v Trzin nekaj iskat. Kakor hitro smo sedli v avto, se je Otrok 3 spomnil, da bi rad jedel, pil in spal naenkrat in je tulil vso pot do Trzina. G. Mož mi je predočil, da sem za vse nastalo zlo kriva jaz, ki nisem pravočasno ugodila otrokovim potrebam, katerih ni izrazil, ne pa dejstvo, da smo sploh vzeli s seboj na pot enajstmesečnega dojenčka, čeprav je nekdo (Kdo, oj, KDO?!) to že v štartu odsvetoval. G. Mož je robantil do Trzina, kjer sem na parkirišču hotela Otroka 3 podojiti, a ga je kakor hitro sem ga vzela v naročje, neprimerno bolj začela zanimati armaturna plošča avtomobila in gumbi na njej, torej neskončni glad, za katerega sem bila kriva samo in zgolj jaz, morda ipak ni bil tako zelo neskončen.

Otrok 3 je zaspal kmalu po odhodu iz Trzina in je spal skoraj do doma. Prespal je tudi »kosilo« v McDonaldsu, kateremu se navsezadnje ni bilo mogoče izogniti, ampak tudi sama sem po takih dogodivščinah lahko mislila samo na ogljikove hidrate.

Na poti domov smo poslušali CD z otroškimi pesmicami, dokler niso otroci zaspali in še malo po tem. Name so imele isti učinek. Na g. Moža, ki je vozil, na srečo ne.

Preostanek dne je minil predvidljivo mirno. Otrok 3 je bil ves dan malce »razštelan«, kar je značilno za dojenčke, ko stvari ne grejo po utečenih tirnicah. Moja ramena so do večera pokazala čudovito živo rdečo barvo, ki bi jo lahko preprečili z manj fešonabl majico ali pa tudi s kremo za zaščito pred soncem. Ko bi se vsaj kdo spomnil vzeti jo s seboj! Kdaj, oj, kdaj, se bo pojavil nekdo, ki nam bo kaj pametnega svetoval pred odhodom na pot?!

Takole je izgledal naš prvi resnejši roadtrip. Ovekovečen ni bil niti en sam trenutek, ker sem imela vedno polne roke in moj mobitel je vedno nekje na dnu nahrbtnika. Za Instagram torej nič pametnega. Še moj čudoviti outfit, edina kolikor toliko premišljena stvar v celem dnevu, je bil zaokrožen s tistimi glomaznimi mamastimi pohodnimi sandali za težek teren z ekstra širokimi oblazinjenimi paščki. Otrok 3 je bil zasmrkan do brade vsakič, ko sem ga pogledala (po tem, ko so ga že videli ostali mimoidoči). Malo smo lepi, malo smo zasmrkani, malo kupujemo izjemno didaktične igrače in potem gremo v McDonald's, malo predavam otrokom o ljubljanski arhitekturi in pozabim omeniti Prešernov spomenik. Tako ti je pač to v resničnem življenju.

Vir: https://www.facebook.com/nezaslisana/

Nezaslišana je ženska na sebi lasten, nefiltriran način, a z neskončno ljubeznijo in veliko humorja, ki je za to vse nujen. Obožuje besede v našem in v tujih jezikih, če pa ji kakšna manjka, si jo kar sama izmisli. Poganjajo jo dobre knjige, smeh, močna kava, želja po ustvarjanju in po dogodivščinah z možem in dvema otrokoma – v pričakovanju tretjega. Želi povedati tako kot je v resnici – razen, če se da narediti bolj smešno.

Odkrijte Belo krajino
Spletna stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in statistiko obiska. Več o piškotkih si lahko preberete tukaj