V nabavo gremo mi

Letos mi manjka kakšno prehodno obdobje med zgodnjo pomladjo in polnopravnim poletjem, kakršnega imamo trenutno.

Tako se prav vsak dan ukvarjam s problemom, od kod naj privlečem kratke hlače za Otroka 1 in 2, medtem ko sem bunde in tadebele jakne oprala dobesedno prejšnji vikend. G. Mož tudi nekaj jamra, da se mu je že več petnajstletnih kratkih hlač na lepem uničilo. To se vedno zgodi povsem nepričakovano. Petnajst let te nek kos oblačila zvesto spremlja vsako poletno sezono in sploh ne opaziš, da je vsako leto starejše, dokler se ti nekega dne ne razpade na riti.

Od vseh prebivalcev naše hiše imam še najmanj problemov z garderobo jaz. To je malo zato, ker so moje potrebe po oblačilih zelo skromne. Malo pa, ker ko nekaj potrebujem, grem in to nabavim. Morda sem v trgovini eno uro. Morda sem petnajst minut razmišljala, kaj moram kupiti. Mordaaaaa sem v trgovini povsem spremenila plan in zapravila enkrat več denarja kot je bilo nujno potrebno. Ampak po opravljenem sem zelo zadovoljna in vesela oseba.

Ko g. Mož zazna, da bo moral kupiti kakšen kos oblačila, gre skozi več faz.

En teden si zanika. Saj hlač ima res dovolj, pa saj bi lahko tiste ekstra grde tudi kdaj imel za v službo, če je že treba, pa zakaj pa Žena bolj pogosto ne pere, da morajo biti kar naenkrat vse hlače hkrati v košu za perilo? A? A?

Ko se sprijazni, da bo moral stare hlače res upokojiti in jih nadomestiti z novimi, se dva tedna pogovarjamo o tem. Jaz mu dam na znanje, da rabita Otroka tudi obutev in se bi morda kaj kmalu zapeljali recimo v Novo mesto, kjer se najde več stvari na kupu. G. Mož se verbalno strinja, a hkrati moja ženska intuicija zaznava, da se mu ob misli na to dviguje kislina.

Ko nastopi Dan nabave, do katerega sem že dvakrat doživela živčni zlom spričo njegovega odlaganja, se vendar familijarno odpeljemo. G. Mož je mnenja, da če smo se tri tedne pogovarjali o šopingu, ga moramo sedaj o(d)praviti v treh minutah. On si nabere oblačil za par sto evrov v prvi trgovini in hoče imeti nadaljnjih petnajst let mir. Pri obutvi, ki jo rabijo Otroci, je podobno. Če ne najdeš v prvi trgovini in pod dvajset evrov, to pomeni, da najverjetneje ne obstaja. Na svetu sploh. Zakaj bi še iskali, če ni? Jah nič, pa gremo domov.

Po mojem tretjem živčnem zlomu in grdogledanju vendarle obujemo Otroka za tri mesece. Ko jaz še pobiram vrečke na blagajni, je on že na pol poti do avta. Z lasom ga povlečem nazaj in pojasnim, kako je z ženskami in šopingom in da bi šla vsaj en krog pogledat. G. Moža zanima, kaj potrebujem, v katero trgovino bom šla in koliko časa rabim. Ker ženski šoping ne deluje tako in nimam odgovora na nobeno od teh vprašanj, je zadeva zaključena. Zlovoljno sedem na sovoznikov sedež in užaljena grdo gledam vso pot do doma, ko me v žepu žuli denar, ki sem ga hotela investirati v npr. ljubko poletno obleko, ki bi jo morda enkrat letos oblekla, morda pa ne bi.

Če se še tako trudim, mojega grdega gledanja itak nihče ne opazi in do prihoda domov si že naredim logistični načrt, kater dan bom šla v nakupovalni center s kom, ki nekoliko bolj razume koncept šopinga kot g. Mož, ali pač sama.