Ni v moji navadi pisati in razglabljati o smislu življenja, iskanju duše in jaz-a. Vendar teden, ki je minil, je bil točno takšen. Prišli so dnevi, ki so nas postavili pred dejstvo: danes si, jutri te ni. Zato danes globoka osebna izpoved.

Kar je bilo belega ta teden, je bil obliž na prstu tamale, ko sva odhajali iz laboratorija. Je še kaj hujšega od bolnega dojenčka? Je. Poslušanje nasvetov kako ni tako hudo in kako ga pozdraviti od tistih, ki lastnih otrok nimajo. Vreme je idealno gojišče smrkavih nosov in kašljajočih grl. In ko se vse to preseli na tamale, je veselica. Komaj sva se izognili bolnišnice in na srečo ostali doma z ventolinom in antibiotiki. Za trenutek sem celo pomislila, da obisk bolnišnice mogoče niti ni tako slaba ideja, saj bi bil to delni dopust za moje možgane, vendar tako hitro kot je ta misel prišla, je tudi odšla. Zaprta med štirimi stenami z jokajočim dojenčkom – ne hvala! Dovolj bo to vse preživljati doma.

Zakaj si bi sploh želela od doma? Zaradi druge plati, zaradi črnega dela. Ta teden smo pokopali dedka. Nič takega, si misliš. Mogoče res. Vendar, eno je pokopati sorodnika. Drugo pa je pokopati osebo, s katero si živel vse življenje. Ne rabi biti brat, mama ali dedek. Lahko je mamina teta, lahko je očetov bratranec. Lahko tudi pribežnik iz Bosne v devetdesetih, vendar če z njim živiš, z njim tudi dihaš. In tako je cela hiša dihala z našim dedkom.

Gledati, kako v plastično vrečo polagajo truplo osebe, ki ti je bila celo življenje vzor, je precej težko. Z njim sem rasla, rasla skupaj z bratoma. Z njim sem preživela čas, ki so ga ostali otroci v vrtcu. Ob njemu sem preživela osnovno šolo, dijaške in študentske vikende, ter zadnje leto in pol, ko je začel vidno ugašati.

Če živiš od dela na zemlji, imaš točno toliko, kolikor narediš sam s svojimi rokami. In tako je bilo pri nas doma. Oče in mama v vinogradu, mi z babico in dedkom doma. Pa sva se učila poštevanko, mirno, potrpežljivo. Veliko mirneje, kot bi to počela s starši. Sedaj ko imam sama svoje tamale, mi je jasno od kje krivična jeza, živčnost in razdraženost nad otroci, ko preživljaš z njimi popoldanske ure. V teh letih si enostavno preveč okupiram s svetom okoli sebe, ki te nažira in utruja, zato včasih potrpežljivost neupravičeno izgine. Pri njemu ni. No, mogoče samo takrat, ko je po nešteto poskusih prepričevanja brata, naj le opusti nogomet in se začne učiti igrati harmoniko, on še naprej vztrajno nabijal žogo v garažna vrata.

S seboj me je jemal v vinograd, kjer sva ob delu preživljala popoldneve. Čas ob njegovih pripovedovanjih, kako je živel, je vsakič zletel. Vse njegove zgodbice iz mladosti smo poznali na pamet, vsi vnuki. Vendar smo ga znova in znova poslušali. Preveč smo ga spoštovali in imeli radi, da bi si bi dovolili zavijati z očmi ali bojkotirati njegov izlet s konji v Novo mesto, prevažanje peska iz Kolpe za gradnjo vinske kleti v Metliki ali lovljenje punc in snubitve za zmenek. Te zadnje so bile najbolj sočne. Ampak na sporedu samo takrat, ko je bila babica dovolj daleč.

Bil je persona. Ljubil je življenje, svojo družino, ljudi in živali. Za možakarja kakršen je bil navzven, je bil presenetljivo nežen in krotek. Vedno je vse reševal z izbranimi besedami. Moder in napreden. Nikoli ni zaostajal z razvojem v času. Še sedaj, ne dolgo nazaj me je spraševal, kaj si jaz mislim, če bi se on le mogoče naučil uporabljati računalnik. Namenila sem mu le nasmešek in ga na vozičku odpeljala nazaj v sobo.

To pišem umirjeno, brez ihtenja, brez solznih oči. Ker je vse okoli sebe pripravil na to, kar sledi. Vendar sem z mislimi že pri vprašanju, kako bo, ko bom jaz na njegovem mestu. Bom tako pogumno sprejela dejstvo, da se življenje bliža koncu, kakor je sam? Bom tako pripravljena, tako spokojna in umirjena? Bom imela svojim zanamcem pustiti toliko, kolikor je sam? Toliko materialnih in še več nematerialnih stvari? Ko je nazadnje prišel iz bolnice, se je umiril. Telo je bilo popolnoma pripravljeno, da se poslovi. Verjetno je bil tudi sam. Verjetno se je zavedal dogajanja okoli sebe, čeprav več ni bilo moč tega izreči. Kdo si lahko želi lepši konec. Zaspal je. Telo se je umirilo, ohladilo. Ko sem ga še zadnjič prijela za roko, sem si želela, da mi stisne dlan. Bili so še zadnji refleksi, moč mišic, ki so prišli v popolnem trenutku.

Najtežje prenašam misel, da ne bo videl svojih pravnukinj, kako skačeta okoli njegove hiše. Ko je zaradi starosti pristal na vozičku, se je starejša vlekla k njemu na kolena in skupaj sta se vozila po dvorišču. Ko je ležal na postelji, je ves svoj vrtec dojenčkov privlekla k njegovim nogam in jih pokrivala, previjala. Igrala se je v miru in tišini, vendar ob njemu. Tudi ko mu je iz nočne omarice kradla bombone, cvilila in pela v sobi, se ni jezil. Bil je vesel, ker je dočakal te trenutke. Veselil se je prihoda druge punce. V hiši je bil jok, cviljenje, kričanje. Nikoli miru. Njemu je to pasalo. Ker je imel rad otroški jok. In otroško cviljenje. Še danes sem se zalotila pri misli, da sem že hotela zakričati »tiho, dedo počiva, ne derte se!« Na dan pogreba me je pri zajtrku starejša vprašala, kje je dedo. Odgovorila sem ji, da se dedi v kopalnica ureja. »Ne dedi mami, dedo. Je v bolnici? Še vedno?« Nisem našla odgovora. Vem, da se ga bo spominjala le bežno, vendar so včeraj, danes in jutri te spomini še kako živi. Vsak dan vpraša kje je. Če je v bolnici. Ali doma spi? Pogleda v njegovo sobo. Postelja je prazna. Če me kaj zlomi, me zlomijo ta njena vprašanja. Ker v njenem svetu je še vedno živ. In želim ji, da ji ta svet ostane čim dlje nedotaknjen.

Potreben je samo trenutek, da se zavedamo svoje minljivosti. Kam bomo odšli, je odločitev posameznika. Eni odidejo v nebesa, eni v neko svoje onostranstvo, eni nikamor. Kakor kdo želi. Glavno je, da odidemo tam, kjer nam bo lepo. In da obenem ne pozabimo, kaj smo storili in kaj smo pustili.

Pustimo lepe spomine, tako kot jih je on meni. Pustimo načela, za katerimi bodo stali tudi naši zanamci. Pustimo veliko mero svojega časa svojim najbližjim. Pustimo veliko mero ljubezni in spoštovanja do staršev, partnerja in otrok. Pustimo sebe v vsej svoji veličini.