Včerajšnji svet?

Starejši znanec mi je povedal zanimivo zgodbo iz svojih gimnazijskih let. Nekje okrog leta 1970 so s skupino nadebudnih, kreativnih in predvsem provokativnih sošolcev ustvarili knjižico poezije. Naslovnica, na kateri sta bila srp in kladivo, ta ultimativna simbola proletarske revolucije, ovita v duhovniško štolo, nekje zraven je bilo tudi razpelo, je pri lokalni politiki vzbudila val ogorčenja. Takratni ravnatelj gimnazije, profesor Kambič, ga je povabil na razgovor in ga strogo vprašal, kaj torej pomeni ta kombinacija nezdružljivih simbolov na platnicah. Odgovor takratnega dijaka, da gre pač za simboliko, da štola simbolizira svetost teh komunističnih 'relikvij' in da razpelo pomeni trpljenje proletariata, seveda ravnatelja ni najbolj prepričal. Dijaku je razložil, da občinski velmožje zahtevajo strogo kazen, ukor za to 'blasfemijo'. Dijak je poskušal zadevo nekako ublažiti z argumentom, da pa so se kljub vsemu izredno potrudili s samo knjigo, ki da je gotovo pesniški dosežek. Kambič mu je odvrnil, da bodo za ta trud prejeli tudi pohvalo. Slednjo so dobili, na ukor pa je modri ravnatelj lepo pozabil. Kot so očitno nanj pozabili tudi strogi lokalni politiki.

V svinčenih sedemdesetih letih, v času realnega socializma, partijskega enoumja, v grozljivem totalitarnem sistemu, ki je nadzoroval vse pore tedanjega življenja, so gimnazijci brez posledic izdali knjižico, ki je bila ne le na meji takratnega dobrega okusa, ampak tudi potencialno kazniva. To so bili pač časi, v katerih si lahko za šalo, v kateri so nastopale nedotakljive osebe, dobil celo zaporno kazen.

Preteklo je kar nekaj vode, minila so desetletja, zapustili smo tisti grozljivi totalitarizem in sprejeli demokracijo kot najvišjo vrednoto, zavriskali nad svoboščinami, ki naj bi jih sedaj imeli in se veselili novih izzivov. V šolah učencem, dijakom in kasneje študentom, pravzaprav že v vrtcu otrokom ponosno pridigamo, kako pomembna vrednota je svoboda govora, kako dragocena je kritičnost, ki jo moramo spodbujati in oh in sploh.

Pa se najde mladenič, ki si upa glasno in jasno povedati, kar mu leži na duši. Komentira objavo na družbenem omrežju, spiše pravcati traktat, kritiko dogajanja na lokalni šoli. Nanj se vsuje ploha obtožb in namigovanj, primerljiva tistim, ki so jih včasih doživljali v tistem prejšnjem sistemu. Iščejo se botri iz ozadja, ki naj bi mu dajali informacije, čeprav je kritično analizo napisal na podlagi izjav posnetka, ki je bil javno objavljen. Namigujejo, da tega ni spisal sam, čeprav nenavadno dolg spisek nagrad iz šolskih tekmovanj nedvoumno priča, da mu pisanje in argumentiranje niti slučajno ne delata težav. Grozljivo podcenjevanje mladega človeka.

V javnosti zakroži celo novica, da mu grozi oster disciplinski ukrep. Kot v starih, včerajšnjih časih. Ta vest neverjetno hitro pride celo do Ljubljane in še kam. Mladeniča pokličejo znanci in mentorji, ki se muzajo nad to novico in so seveda hkrati tudi ogorčeni.

Kar nekaj dušebrižnikov in dežurnih moralistov, ki jih sicer ne motijo argumenti, ki jih navaja v svojem tekstu, se je obregnilo ob domnevno žaljiv, metaforični opis 'sluzastih nevretenčarjev', s katerim je dregnil v tiste ljudi, ki se nikoli ne izpostavijo, ampak ubogljivo izpolnjujejo ukaze, pa naj so še tako absurdni. Čeprav nikogar ni omenil po imenu, so se nekateri pač prepoznali in so dvignili vik in krik. Po tej tezi naj torej ne bi bil problem izkaz resnice, ampak način, na katerega je bilo ta izrečena. Problematičnost te teze se seveda kaže v dejstvu, da je že samo izrekanje resnice lahko žaljivo. Oblastnikom v prejšnjem sistemu je bila žalitev, če si jasno in glasno povedal, da recimo na Zahodu živijo veliko bolje, pa da imajo tam svobodo govora, demokracijo. Resnica je torej lahko za nekoga neznosno žaljiva, celo tako zelo, da je pripravljen za to, da prepreči njeno izrekanje, poseči po skrajnih metodah. V tem so si vsi tisti, ki so na pomembnih pozicijah, neverjetno podobni. V vseh časih in v vseh kulturah.

Smo zmožni razumeti, zakaj so pomembni takšni ljudje, kot je naš mladenič, naš Vid? Zakaj jih moramo spodbujati, tudi če včasih prestopijo mejo 'dobrega okusa'?

Komur to še vedno ni jasno, naj znova premisli, kateri ljudje so omogočili, da smo se izkopali iz prejšnjega, totalitarnega sistema. 'Sluzasti nevretenčarji'? Gotovo ne. Žalostno je, da moramo po zglede nazaj, v včerajšnji svet…

Slika: Silvester Plotajs – Sicoe: Pollockove sanje, 2019, 200 x 300cm,

Silvester Plotajs Sicoe se je rodil 12. aprila 1965 v Ljubljani. Leta 1988 je diplomiral pri profesorju Emeriku Bernardu na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani ter tam nadaljeval podiplomski študij iz slikarstva pri profesorju Gustavu Gnamušu in iz grafike pri profesorju Lojzetu Logarju. Leta 1990 se je študijsko izpopolnjeval pri profesorju Martinu Tissingu na Akademiji Minerva v Groningenu na Nizozemskem. Kot svobodni umetnik deluje v Ljubljani. Sodeloval je na številnih skupinskih razstavah doma in v tujini in se tudi velikokrat predstavil tudi samostojno. Njegova dela visijo v številnih javnih in zasebnih zbirkah.