Velikost je še kako pomembna

Stojimo zjutraj pred začetkom petkovega delovnega dne sodelavci pred firmo in delamo plane za vikend ter prihodnji teden, kaj vse nas čaka. Res je pestro te dni v našem vinskem svetu, trgatev, dogodki, degustacije…ampak to je tisto, kar smo si želeli. Pozitivna gužva. Na vseh frontah. Po pomoti sem se po kavbojkah polila s kavo. In to ne po kakršnih koli kavbojkah. Po enih najdražjih iz moje zbirke. Zakaj hudiča bi imela na dan generalke, ko vsi po dvorišču vlečemo metle, ometamo pajčevino in brišemo police v vinoteki, namesto trenirke, svoje najdražje kavbojke? Zato, ker je moja mati že pred časom pokritizirala, da so grozne. Mož ravno tako. Je pač tak model, da so vse razvlečene, raztegnjene, nič kaj oprijete in sexi na pogled. So pa udobne. In če nikomur izpod naše strehe niso všeč, z njimi pometam dvorišče. Ker so prevelike. Po tej politi kavi je beseda slučajno nanesla na vse drage stvari in blagovne znamke in sodelavca sta načela debato o svoji zbirki ur. Katere vse imata doma, kaj si še želita kupiti…skratka, večja kot je, boljša je. Dražja kot je, boljša je. Velikost šteje. V denarnici, modelu hlač, pa tudi v človeku samemu.

Vsi mi bi želeli imeti vse. Velike hiše, velike avte, velike plače, veliko zbirko čevljev, velike vikende na morju in veliko prostega časa, da bi lahko vse to tudi užili. Pa ne gre tako. Slej ko prej človek pride do trenutka, ko se mora odločiti, ali bo zavil levo ali desno. Ali je prioriteta materialen ali nematerialen svet.

V osnovni šoli so tvoje potrebe minimalne, v srednji šoli potrebe že malo narastejo. Začneš se obremenjevati s svojim izgledom in zelo pomembno postane, ali imaš na sebi med uro geografije v drugem letniku majico iz Kika ali Zare. Žepnino začneš trošiti na svojem zunanjem izgledu, na kavicah in vikend partijih. Na faxu greš še korak dalje. Začneš služiti svoj prvi denar, ki ga, če imaš veliko srečo in dobre starše, porabljaš na tankanju svojega prvega avta. Pa na vikend pobegih s kolegi na obalo. In članarino v fitnesu. Imaš ves čas tega sveta samo zase. Kot tudi denar. Potem fax končaš in se zaposliš. Prva služba. Običajno v duetu pride še prvi resni partner.

In nekega dne, ko zjutraj stopiš skozi vrata, pred sabo zagledaš dve tabli. Na levi piše »uživaj«. Na desni piše »šparaj«. Kam kreneš?

Če greš levo, lahko potuješ po svetu. Pri svojih 30 letih lahko praktično obrneš že dobro tretjino, če ne polovico sveta. Spoznavaš ljudi, kulture, sebe. Če kreneš desno, si doma. Ker vsak zaslužen evro daješ na stran. Bodisi za avto, ki si ga želiš, bodisi si za nakup stanovanja ali če si še malo bolj nor, za novo hišo. Spoznavaš odrekanje, varčevanje, sebe. Ne glede na to, katero smer izbereš, še vedno si tukaj ti. Kako velik si lahko kot človek sam, da v eni ali drugi smeri najdeš in užiješ tisto pozitivno in lepo, kar ti življenje vsak dan znova prinese.

Leva smer ni neresnost. Tako kot desna ni trpljenje.

Jaz ti predlagam, da se požvižgaš na eno in drugo in kreneš direktno naravnost. Vzemi iz vsake smeri toliko, kot potrebuješ. Predno se podaš na to pot, pa se še vprašaj, kdo si. In koliko ti katera stvar v življenju pomeni. Potem je isto, kot da greš v trgovino. Vzameš voziček, se zapelješ med dve polici in jemlješ. Malo iz leve strani, malo iz desne strani. Počitnice na Krfu najdeš na srednji levi polici, zavarovanje za avto najdeš desno spodaj na drugi polici. Vikend s kolegicami vzameš zgoraj na četrti levo, ploščice za kopalnico na tretji desno. Kakorkoli obrneš, materialen in nematerialen svet sta med sabo še kako prepletena. Eden brez drugega ne moreta. Ker ne funkcionirata. Vse je plus in minus. Vse je črno in belo. Jing in jang. Tudi mi smo iz plusov in minusov. Naši plusi v življenje pripelje vse lepe stvari, ki so nam namenjene. Prijatelje, znance, družino, kozarec vina in skok na morje. Naši minusi pa kdaj pa kdaj pripeljejo grenkobo, stisko, žalost. Ampak samo zato, da nas opomnijo, k čemu moramo stremeti. In da se iz njih naučimo, kako naj se te stvari več ne ponovijo.

Kako velik si, da lahko voziš med tema dvema svetovoma, pa veš sam. Ne glede na pot, ki jo ubereš, se nikoli vsake toliko ne pozabiti ustaviti in vprašati, kje si. Ali uživaš. Tudi, če se ti kdaj zdi, da si izgubil smer. Pazi samo, da nikoli ne izgubiš sebe.