Veš, turist, svoj dolg?

Letos smo se slovenski turisti trumoma močno žrtvovali in svojih trdo prigaranih regresov nismo odnesli na morje v sosednjo deželo. Namesto tega smo "podarjene" turistične bone ponesli pod slovenske gore, hribe, obale in reke.

Kar je odlično.

Všeč mi je občutek, da je tistih nekaj teoretičnih dunajcev in pirov, ki jih povprečno zaužije slovenski turist, morda pripomoglo, da je sosedov Mitja lahko delal preko napotnice. Zasluženi denar bo med študijskim letom uspešno potrošil in prispeval davke v slovensko zakladnico. Čudoviti krog je sklenjen.

Marsikaj ne štima s sedanjo vlado (in z vsemi njenimi predhodnicami, kar je pač prvobitna lastnost vsake vlade na svetu ever), ampak ta ukrep za pomoč slovenskemu turizmu se mi je zdel pameten in učinkovit.

Ko nisem sama glumila turista v Zgornjesavinjski dolini, sem bila z njimi v stiku na delovnem mestu. V glavnem so poleti vsi sproščeni, razumevajoči in prijazni.

Obstaja pa tip slovenskega turista, ki ga preveva zanimivo stanje duha. Namreč zato, ker so bili takorekoč "doma", se jim je zdelo, da morajo imeti na voljo vse, kar imajo doma.

Ker Simona na blagajni Hoferja v Sostrem nikoli ni rabila čakati v vrsti, je doživela kulturni šok tretje stopnje, ker je v vaški trgovini z 2,5 zaposlenimi, to morala.

Vinko iz Kamnika je navajen, da ima vsako soboto na voljo pet trgovin, v katerih lahko ob petih popoldne nabavi tedensko fasungo, zato ga je ujelo povsem nepripravljenega, da bo tokrat ostal pred zaprtimi vrati.

Samo iz Celja še nikoli ni rabil naročiti salame na deke v delikatesi, zato se je raje izognil nenujni socialni interakciji s trgovko in bo jedel pašteto.

Antonija iz Kranja, ki je prišla zgolj in samo zaradi neokrnjene narave v neposredni bližini reke Kolpe, je padla domala v nezavest, ko sem ji povedala, da je naslednja najbližja živilska trgovina v Metliki. V Metliki!!! Celih 5 kilometrov stran!!!

Najburnejšo čustveno reakcijo ob nizkem življenjskem standardu na jugu pa je doživela Minka iz Grosupljega, ko jo je nepripravljeno doletela novica, da v trgovini z 2,5 zaposlenimi ne držijo pasje hrane za majhne pse. "Žalostno!" je razočarana zaključila daljši obsojajoči govor in zapustila prizorišče. Ne vem, kako je potem preživel mali Fido, ki pod nobenim pogojem ne more živeti od hrane za pse večjega formata (katere JE na zalogi pet kubikov), zmečkane z vilico. Ampak jaz se na pse ne razumem preveč. Za več informacij se obrnite na Ivota.

Očitno bomo rabili še kakšno leto, da bomo usvojili rek "When in Rome, do as Romans do" (ko si v Rimu, delaj kot Rimljani). Če prideš v majhno vas občudovat neokrnjeno naravo in omakat kurja očesa v čudovito čisto reko Kolpo itd. itd., je cena, da vse to dobiš, pomanjkanje cestnih povezav, manj kot deset trgovin na sto prebivalcev in travniki, ki jih nihče ni preasfaltiral za parkirišča. Še.

Upam, da nisem tudi jaz v Solčavo prinesla kakšnih metropolitanskih zahtev in navad. Saj mi je jasno, da so nezavedne. Pa vseeno. Če smo pripravljeni pri dalmatinskem konobaru, ki ga čakaš tričetrt ure in spiješ dve rundi nečesa, kar nisi naročil, ker pač oni takšni so, in plačaš trikratno vrednost použitega, ker ti je to pač Split, pa sej smo na morju, bodimo pa še pripravljeni sprejeti, da tudi znotraj Slovenije ljudje živimo različno.

Cena za zelene lepote, svež zrak, vodo, v kateri se lahko kopaš in ljudi, ki so sproščeni in prijazni in si vzamejo čas, je pač posledica tega, da se tod ne vozi toliko tovornjakov, da prostega ne moreš preživljati v trgovskem centru, da ni ravno obilja tovarn ali intenzivnega kmetijstva. Ne pozabimo na to niti poleti, ko hodimo drugod, niti pozimi, ko smo tukaj doma.