Se spomniš, kako lahkotno se je bral moj poletni zapis, ko sem se odpravila s kolegico na morje? Sama, brez otrok in njega, v miru in tišini in z alkoholom. No, vikend ki je pred vrati, bo popolno nasprotje tega.

Ta vikend bom sama. Sama z mojima puncama. Babi in dedi gresta lovit še zadnje sončne žarke na morje. Brata ne bo, tekma. Njega ne bo. Spet bo pohajkoval po meni tako ljubi Pragi. Sicer službeno, ampak bo pa. In ostane mi njuna družba. Napoved za vikend niti ni tako slaba in ko pomislim, da ima morje še vedno 25 stopinj, moji gležnji pa letos kljub pohajkovanju po obali še niso stopili vanj, me kar prime, da se usedemo v avto in odpeljemo do prve mlake.

Mogoče se pa v nedeljo res odpravimo proti obali. Slovenski obali. Čeprav me mika skok do Sesljana. Ko si enkrat na primorski avtocesti, je skoraj da vseeno ali zaviješ proti Sežani ali dol proti Kopru. Je pa res, da se z njima sama tako daleč še nisem odpravila. Razlika med puncama je dve leti. Kar pomeni, da ko joka ena, joka druga. Ko ima jabolko v roki ena, jo hoče tudi druga. Smo v dobi ljubosumja, deljenja, posledičnega dupliranja in seveda Zakaj-estva.

Upam, da bi lahko pot z njima izgledala nekako takole: zjutraj vstanemo, pojemo zajtrk, se uredimo in pok, vidve nazaj v svoje sedeže. na Suhorju bi verjetno ob zvokih Metuljčka cekinčka že zaspali. Kar pomeni, da bi bila pred mano prazna cesta in mirna vožnja. Nekje dol na primorski avtocesti hiter postanek, da si pretegnemo noge in potem dalje do plaže. Ena torba, en voziček. Posoda s sveže narezanimi krhlji jabolk in veliko vode. Kopanje, igranje in pozno popoldan nazaj proti domu. Seveda bi omagali že takoj, ko se bi odpeljali. In v dobrih 2 urah smo doma.

Mhm. Sanja svinja kukuruz.

Če se danes in jutri dobro psihično pripravim, bo mogoče naša nedelja v praksi potekala tako: tamala bo pokonci že pred 6. Klasika. Ker bo cvilila in jamrala, ko bom z enim očesom v džezvo nalivala vodo za kavo, bo seveda zbudila starejšo. Voda bo trikrat prevrela, dokler si bom v pol litrsko skodelico natočila svoj zajtrk. Upam, da mi jih nekako uspe nahraniti. Vsaka svojo hrenovko v roke, kruha vem da ne bosta niti povohali. Če jima dam poleg še kečap, tvegam izgubo naslednje pol ure, ko bom morala umivati njiju in jedilnico. Čas med zajtrkom in štartom iz dvorišča ni omembe vreden. Ker bosta minili najmanj 2 uri, da se napokamo v avto. Že danes mi je jasno, da bom prtljažnik komaj zaprla. Zaradi tistih 3 ur na plaži, ki jih bom preklinjala še naslednja dva tedna. Vse možne kanglice, dojenčke, barvice in radirke, lopatke in pol vrečke čevljev mi bosta zvlekli v avto. Ker oni dve vesta, da vse to nujno potrebujeta. Mogoče nam ob 10.00 uspe zapreti vrata in se odpeljati. Mogoče. In mogoče jima uspe na Gorjancih zaspati. Samo, če bosta tulili v duetu. Ker če bo jok izmeničen, bosta ena drugo motili in budili. Zato naj se zjokata od Metlike do Vahte, potem pa tišina naslednji 2 uri. Ko otroci v avtu enkrat zaspijo, ne vem zakaj hudiča se bi človek želel pred ciljem sploh ustaviti? Nikoli se ženski ne more tako zelo muditi na stranišče, da ne bi vozila z zavedanjem, da sopotnike na zadnjih sedežih lahko zbudi. Parking. Plaža. In rekviziti iz nabitega prtljažnika. Saj veš, kaj vse moramo dostaviti na plažo, ne? Dve roki sta premalo, ampak se da, če se hoče. Ena v voziček, druga lepo mašira poleg. Tri torbe, vsaka svoj ruzak, pa še nismo vzeli vsega iz avta. Ko se bo mlajša skušala kot robotek prebiti med sosednjimi ležalniki in iz njih v rekordnem času dol pometati vse brisače, bom morali starejši iz sandalc jemati mikroskopsko mivko. Ker jo pika. Ne vem, če ne bi vzela tistega povodca od Maxa. Itak ga v nedeljo ne bo nihče peljala na sprehod. Skoči levo, skoči desno. Ena bo cvilila, ker si bo slučajno zmočila pramen las za levim ušesom, druga bo cvilila, ko ji bo že četrtič spodrsnilo in bo spila liter pa pol morske vode. Dami nočeta nobenih pripomočkov, ki jih ohranjajo žive in zdrave nad vodo, zato sem sama njun šlauf in rokavček. Nerealne so želje, da bi jima mogoče uspelo popoldan na plaži zaspati. Tudi če samo za pol ure. Toliko, da si lahko v miru odprem vrečko smokija. Ker za rezanje jabolk in pakiranje v vakuumsko posodo da krhlje ohrani sveže, doma ne bo časa. Ob 2 popoldan bom že obupala. Ob 3 popoldan bom po plaži začela iskati vse naše stvari, ki sta jih razvlekli in moledovati, da gremo domov. Če zaspita v avtu na poti nazaj, se bom verjetno ob zvokih neke balkan muzike, ki je niti slišala ne bom, spraševala, kaj mi je bilo tega treba.

Tudi ta trenutek se sprašujem isto. Ampak. Ker sem oseba, ki rada preveri svoje zmožnosti, še posebno tiste, ki jih potrebuješ za preživetje, se bom postavila pred izziv. Kljub temu, da vem kaj me čaka, bom zjutraj v nedeljo kričala po hiši »Gremo na morje!«. Imam minimalne šanse, ampak sem se odločila, da preživim.