Ste šli na volitve? Jaz sem šel.

Veliko je takšnih, ki so šli raje na nedeljski izlet, ali pa so celo raje ostali doma. Popolnoma jih razumem. Med vsemi možnimi kandidati, ni bilo niti enega, ki bi bil vreden njihove podpore, kar pa ni njihova krivda.

Tudi jaz nisem imel izbranega favorita in sem še na volišču študiral koga naj obkrožim. Morda bi bilo bolje, da sem tudi jaz šel na nedeljski izlet.

Če mene vprašate, bi mi morali odvzeti volilno pravico. Nisem prebral niti enega programa in nisem se poglobil v niti eno stranko. Tako kot večina, sem gledal soočenja na televiziji, ki pa so en velik resničnostni šov. Poslušal sem prazne obljube in opazoval neprimerno obnašanje nekaterih kandidatov.

Stranka, ki sem jo na koncu le podprl, ni zmagala na volitvah. Zaradi tega nisem razočaran, saj nimam pojma ali je to dobro ali slabo. Kako naj vem, ali bi stranka, ki sem jo podprl, državo vodila dobro? Ne vem. In od kod naj vem, da bi stranke, ki jih nisem podprl, državo vodile slabo? Prav tako ne vem. Vi veste?

Zakaj ste podprli stranko, ki ste jo podprli? Ste naštudirali njihov program, ali ste preprosto sledili svojim občutkom? Jaz vedno zagovarjam, da moramo ljudje slediti svojim občutkom. Ampak hkrati menim, da občutki, ki jih ustvarimo na podlagi TV soočenj, niso realni. Če bi si želeli ustvariti realne občutke, bi se morali vsaj tri mesece družiti z vsako izmed strank. Ker pa to ni izvedljivo, so volitve en velik blef.

Ste levi ali ste desni? Delitev na leve in desne se mi je vedno zdela zanimiva. Ljudje imamo levo in desno roko, ki zelo lepo sodelujate in se dopolnjujeta. Vsi vemo, da je z dvema rokama veliko lažje delati, kot pa z eno. Zakaj ni enako tudi pri levih in desnih v politiki? V bistvu tudi naše roke ne bi funkcionirale brez naše glave. Očitno naša država ima levo in desno roko, nima pa glave, ki bi jih uskladila.

Še ena stvar, ki jo ne razumem je, da ne vem zakaj je potrebno toliko prerekanja, ko pa imajo na koncu vsi skupen interes. Vsi politiki naj bi se zavzemali za dobro državljanov. Če imajo skupen interes, bi morali biti sposobni najti tudi skupno pot. Če jim to ne uspeva, pa bi se morali vprašati, če so res primerni za vodenje države.

Politiki bi morali državljane povezovati in ne razdvajati. To jim sicer ne uspeva, vendar hvala bogu imamo vsaj športnike, ki nas tu in tam povežejo kot narod.

Sam nikoli ne bom šel v politiko, saj nisem niti približno primeren kandidat. Sedenje in poslušanje mi nikoli ni šlo dobro in to verjetno velja tudi za polovico poslancev v parlamenu. Kljub temu pa sem enkrat dobil zamisel, kako se bi imenovala moja stranka, ki nikoli ne bo obstajala.

Moja stranka bi se imenovala Stranka Brezpogojne Podpore. Moja stranka bi podpirala vsako obstoječo vlado, ne glede na to ali je v opoziciji ali v koaliciji. Sem mnenja, da nihče ne dela z namenom, da bi bili rezultati njegovega dela slabi. Vsi se trudimo po svojih najboljših močeh. Včasih nam spodleti in včasih celo uspe.

Če je plan našega dela zelo dober in nam vsi nasprotujejo, bo rezultat na koncu slabši, kot če bi imeli zelo slab plan in podporo vseh okrog nas.

Morda niti ne razmišljam tako zelo narobe in morda sem zelo zelo naiven.

Mislim, da bi izvoljene stranke morale poteptati svoje egote in sestaviti vlado z obema rokama. Poiskati morajo le dovolj bistro glavo, ki bo sposobna levo in desno roko sinhronizirati.