Včeraj pozno zvečer sem končno sestavil prodajni oglas za našega volvota in s tem se je prodaja uradno začela. Moram priznati, da na začetku nisem imel dobrega občutka v želodcu, vendar zdaj sem se recimo da navadil. V življenju je potrebno delati spremembe, če ne, obstanemo na istem mestu.

Marsikdo bo rekel, da brezveze dramatiziram, saj gre samo za prodajo kupa pločevine in plastike. Res je. Na koncu ni avto čisto nič drugega kot kup pločevine in plastike in ni mi jasno kako se mi je uspelo tako navezati nanj.

Po drugi strani pa je popolnoma razumljivo, da se ni lahko ločiti od nekega predmeta, ki si ga šest let uporabljal, negoval, vzdrževal, se z njim vozil v službo, na izlete, na dopust, v nabavo za novo stanovanje in ne nazadnje z njim iz porodnišnice pripeljal novorojenčka in mamico. Verjetno res nekaterim takšne stvari ne pomenijo nič, meni se pa vtisnejo globoko v spomin.

Ko se ločujemo od nekega predmeta, ki smo ga vrsto let redno uporabljali, je to zaključek nekega obdobja. Naš volvo nam je dal veliko lepih spominov in nas varno prepeljal skozi obdobje šestih let, ki smo ga preživeli z njim. V teh šestih letih se je veliko stvari zgodilo ter spremenilo in tudi mi nismo več isti kot smo bili pred šestimi leti, ko smo ga kupili. Zdaj smo malenkost pametnejši.

Ko smo kupovali avto je bil volvo v50 pravzaprav edini avto na našem seznamu želja. Na trgu je veliko avtomobilov, vendar volvo v50 je bil edini avto za nas. Edini avto, ki nam je bil vizualno všeč, ki smo si ga lahko privoščili in je ustrezal našemu načinu uporabe. Nismo iskali avtomobila, ki ga bomo lahko hitro prodali naprej, ampak avto, ki bo z nami čim dalj časa.

Upali smo, da ga bomo imeli večno in zato z njim tudi tako ravnali. Redno smo ga vzdrževali ter odpravljali napake in včasih motorno olje zamenjali še preden je to bilo potrebno. Zakaj? Zato da bo obraba motorja čim manjša in da nam bo avto čim dalj časa lepo služil. Olje sem večinoma menjal kar sam, saj noben mehanik olja ne zamenja bolje od mene. Po mojih izkušnjah ga vedno nalijejo preveč, kar nikakor ni dobro za motor.

S časom pa so se naše potrebe in naš način uporabe avtomobila spremenili. Zdaj z avtom delamo večinoma kratke razdalje in avto bolj ali manj stoji na mestu. Glede na to, da živimo v središču mesta se pojavlja vprašanje, ali avto sploh potrebujemo. Zato tudi ne bomo takoj po prodaji nabavljali drugega avtomobila, ampak bomo probali kakšen mesec preživeti tudi brez.

Ljubljana omogoča številne možnosti prevoza. Na voljo je trola, taxi, souporaba vozil, renta-car za vsakim vogalom in tudi souporaba koles. Seveda pa ima vsak, ki stanuje in dela v Ljubljani tudi svoje kolo, ki ga uporablja najraje od vseh naštetih stvari. Za nas bo največja težava pri vsem tem, da smo od malega navajeni, da je avto vedno v pripravljenosti. Biti brez avta je zame in za mojo partnerko popolnoma neznano področje.

Najbolj pomembno vprašanje pa je, kaj se bolj splača. Imeti v lasti rabljen parkiran avto ali po potrebi najeti nov brezhiben avto? Če bomo dovolj trmasti in več mesecev vztrajali brez avtomobila bomo to dokaj hitro ugotovili. Dejstvo je, da če želimo biti uspešni pri tej veliki spremembi, da bomo morali močno spremeniti naš način življenja in se naučiti drugačnega planiranja poti. Na koncu se celo lahko zgodi, da bo naš volvo naš zadnji lastniški avto.

Našega volvota smo res lepo vozili in najbolj me je strah, da bo novi lastnik po naravi uničevalec. Šest let našega dobrega ravnanja z avtom se lahko uniči v nekaj mesecih. Vožnja pri visokih obratih pri hladnem motorju, hitro speljevanje in naglo zaviranje, prestavljanje brez občutka, vožnja po bankinah, redno parkiranje na pločnikih in površno vzdrževanje so stvari, ki na avtu dokaj hitro pustijo posledice.

Res je da bo naš volvo zdaj dobil tretjega lastnika. Po mnogih prepričanjih je funkcija tretjega lastnika, da avto zgoni do konca in odloži na odpad. Resnično upam, da tretji lastnik našega volvota ne bo takšen tip voznika in ga bo še naprej čuval tako kot smo ga mi.