Ker je moj trebuh tik pred eksplozijo in sem fizično in psihično nesposobna za vodenje gospodinjstva po montessorično skupaj z Otrokoma, sem bila danes bedna mama in sem na kavču, kjer sem prijavila svoj začasni naslov, cel popoldan gledala televizijo. Ali bolje rečeno, imela prižgano televizijo, medtem ko sem na telefonu surfala po spletnih trgovinah in razmišljala, kaj vse bi še »nujno« potreboval moj novorojenček (poleg imena).

Saj ne, da sem že imela dva pri bajti, ki sta imela vsega dovolj. Prepričana sem, da je to ena od nosečniških hormonsko pogojenih tegob. Ne moreš mimo prisrčnih in ne ravno nujnih stvari. Tako naj velja, hormoni so krivi. Kaj je sploh point nosečnosti, če ne moreš za vsak drugi eksces okriviti hormonov?

Otrok 1 in Otrok 2 sta se v zgornjem nadstropju podila z enega konca na drugega ob glasnem vpitju. Vsakič, ko slišim, da tečeta mimo stopnišča, se spomnim, da bi lahko kateri od njiju padel po stopnicah in me malo stisne pri srcu. Ampak sem se namerno odločila, da ne bom kričala v vihar (skoraj dobesedno, a ne), ker bi bilo utopično pričakovati, da bosta onadva nehala noreti, če si bom jaz še tako pretegovala glasilke. Sama pri sebi treniram izpuščanje vajeti. In zaupanje v njune sposobnosti ne-padanja po stopnicah.

Med norenjem sta si Otroka kot ponavadi izmislila neko surrealistično zgodbo, ki ji jaz nisem sposobna slediti, kljub temu, da se imam za vsaj povprečno inteligentno. Otrok 1, ki je starejši in modrejši, razdeli vloge. On bo brontozaver, Otrok 2 pa »ruski hrt ali borzoj«.

Ne vem, o čem je šla ta štorija, ampak ko sem naposled prišla gor v kontrolo, je bil ruski hrt ali borzoj v omari in brez hlač. Opomnila sem ju, da imamo pri nas doma pravilo, da smo vsaj od pasu navzdol obvezno kaj oblečeni. Takšna pravila se zgodijo, ko živiš z majhnimi fanti.

Spet se vrnem v spodnje nadstropje in se soočim z neredom pisal na jedilni mizi. Doživim nenapovedani preblisk iz preteklosti.

Otrok 1 je bil star približno dve leti in je dobil svoje prve flomastre. Sedela sva za mizo, on še v otroškem stolčku. V majhni ročici je imel šop flomastrov in mi jih podajal enega po enega. Za vsakega posebej sem se mu zahvalila. Ko jih je njemu v roki zmanjkalo, sem jih podajala jaz njemu in mu za vsakega rekla »izvoli«. On je vsakič odvrnil neko svojo dojenčkasto verzijo »hvala«.

To sva počela uro in pol. Če nisem rekla izvoli, je imel napad trme. Če nisem rekla hvala, prav tako.

In to je bilo takrat to od dvosmerne komunikacije s strani Otroka 1.

Štiri leta pozneje bratu zapove, naj bo zdaj on »ruski hrt ali borzoj« in mi citira opise dinozavrov iz jugoslovanske poljudnoznanstvene knjige za pionirje.

Zdaj pa vedi, kaj je bolje. Pustiti vajeti, biti skuliran in čakati, da se otrok sam nauči, kar se misli naučiti, ali si pribiti rit na stol in si z njim uro in pol podajati flomastre.

Življenje z otrokom, ki je malo manj »po jusu« me je naučilo biti ponižna do modrovanja o vzgoji in različnih vzgojnih metodah. Samo upam, da bom to sposobna ohraniti tudi pri Otroku 3. Komaj čakam, da izvem, kakšna oseba se skriva za tem psevdonimom.