Za valentinovo si želim kilo potrpežljivosti

Ta teden je bil nor. Dobesedno nor. Začel se je s pustom in šemami, končal pa z ljubeznijo in zapravljanjem. Meni na srečo ni bilo treba prisostvovati ne pri enem ne pri drugem. Končno vidim pozitivno stvar v »ti si doma, ker si na porodniškem«. 14. so se mladi ljubili, starejši pa postili. Mladi so zapravljali, starejši so varčevali. Končno en februarski dan, ko sta jing in jang funkcionirala.

Ne mi prodajat zgodbic o valentinovem, ker jih več ne kupim. Denar za to investicijo sem potrošila leta nazaj. Kar se pa valentinovega tiče in celega cirkusa o tem prazniku zaljubljencev: tukaj je jasno komu je namenjen in kdo ga praznuje. Najstniki, ki se zaljubijo prvič, ki imajo prvega fanta in punco. In mladi. Mladi do trenutka, ko se s svojim partnerjem prvič skupaj vselijo v stanovanje in pridejo do spoznanja, da jim je bilo lepše, ko so še živeli pri mami.

Ko si enkrat z nekom tako zares, te mine vsa volja do te valentinove cirkuške predstave. Jaz letos nisem kupila nič, ker enostavno v zadnjih 10 dneh nisem uspela priti dlje kot do vrtca. Milke pa preko interneta ne bom naročala. Včasih, oho včasih pa je bilo bistveno drugače. Parfumi, čokolade, medvedki, ure, srčki iz papirja, srčki iz kartona, srčki iz plastike, še srčki iz ALU folije. Vsega boga smo nacuprali, samo da smo se tisti dan počutili nekaj posebnega. Malo bolj zaljubljene in pocukrane.

Danes ko je ta evforija izginila, ko denar več ne zapravljam za medvedke (niti za otrokove medvedke) ampak z njim plačujem elektriko in komunalo, ko več ne kupujem parfumov ampak osvežilne odišavljene robčke, da bo tista mala rit dišala še po čem drugim kot predelanem mleku, danes je valentinovo točno na tisti dan, ko se sam odločiš. Vendar za to potrebuješ veliko potrpljenja, veliko mero ugajanja in predvsem dva čista ušesa.

Gledam svojo babico in dedka. Na eni stani oba prehitro pokojna zaradi bolezni. Njega je pestila več let, ona je odšla skoraj čez noč. Na drugi strani pa oba čez 80, oba z dolgo skupno zgodovino. Trije otroci (en na žalost prehitro pokojni), vsak s svojo družino. Človek si bi mislil, da imata vse. Da ne potrebujeta več čisto nič. Ampak, na stara leta pride bolezen in kar največ potrebujeta sedaj, je potrpežljivost. Da preživita čisto običajen dan en z drugim. Ona ima svoje probleme, ki pestijo starostnike. Njega je skupek bolezni pripeljal do te točke, da zjutraj vpraša kje je. In potem še to isto vprašanje postavi desetkrat čez dan. Reveža je začelo odnašati v svoja mlada leta in zgubljeno tava v našem svetu. Ona dva več ne trzata na sladke in lepe besede, briga ju za čokolado, še manj pa za valentinovo. Ko vidiš, slišiš in živiš z njimi, spoznaš vse čare življenja. To je realnost, to nas čaka.

V vsakem primeru, v trenutku, ko se odločiš biti z nekom, si primoran skrbeti za njega. Tako ali drugače. Ne z darili in pozornostjo na valentinovo. Vsak dan in celo življenje. Včasih je lažje, včasih je težje, tako kot pri naši babici in dedku. Ko zaljubljenost izgine, ko se trudiš da ostane tista trohica ljubezni, je treba preživeti. Prej najdeš način kako, prej ti bo lažje. Zato še eden izmed nasvetov, ki ste jih te dni našli na internetu, pravi: imejte se radi, predvsem pa redno čistite svoja ušesa.