Hej! Je že 4. januar! Noro, kam so švignili tile praznični dnevi. Od božica do novega leta so minili natanko 3 kg in ker je danes že četrti kilogram, ti ne glede na vse, še vedno voščim in želim vse lepo in dobro.

Naj ti leto 2019 prinese že januarja pokvarjeno tehtnico. Naj poštar pozabi na račun za elektriko in bančni izpisek. No, to ti želim vsak mesec. Naj te otroci poslušajo. Mož pa še bolj. Želim ti poln hladilnik ravno prav ohlajenega alkohola in skyr sira ali skute ali kaj je že ta zmešnjava, da ko pride »tisti« ponedeljek, lahko mirne vesti začneš hujšati. Želim ti tudi vroče počitnice na hrvaški obali, teden brez dežja. Kaj je lahko hujše, ko po dveh tednih pakiranja privlečeš na Pag, Korčulo ali Crikvenico pol stanovanja, potem pa se ulije. Želim ti tudi urejeno torbico. Predvsem urejeno tako, da ko ti bo naslednjič zvonil telefon, ga boš našla iz prve. Iz prve!

Saj veš kako to gre, ženska lahko v torbici najde vse, hrano, šminko, imbus ključ, samoroga in pero iz riti polarne sove, samo mobitela ki zvoni, ne! Pozabila sem torbico v službi. Na srečo sem ta isti dan doma pozabila denarnico, mobitel pa sem vrgla v žep bunde, tako da sem imela pokrita vsa območja. Ko sem zjutraj prišla v službo, sem prvo pogledala v torbico, če slučajno kaj pogrešam ali bi slučajno ta dan kaj potrebovala. Na srečo lahko to torbico pozabim kjer koli in kadarkoli, ker Picardove sem s prihodom otroka začela zaklepati v omaro. Sicer pa, glede na to da so vse darilo moža, bi po njegovo morala okoli hoditi s Sparovo razgradljivo eco vrečko, ker ne razume, kako lahko na zadnji sedež avta letijo iz začetka parkirišča in kako lahko v kot na hodniku priletijo iz sredine dvorišča. Vse se da, če imaš otroke. In ravno zaradi njih se čez čas tudi spremeni vsebina in struktura torbice. Zato adijo moje usnjene lepotice, pozdravljena ti, poceni pisana plastika.

Zadnjič sem pri kolegici prebrala, da to kar lahko ženska spravi v torbico, moški ne more v klet. Pa ker sem ravno zjutraj brskala po njej, povej, če v svoji najdeš kaj podobnega:

Poleg denarnice, če je slučajno ne pozabim doma in mobitela, se v njej najde obvezno paket vlažilnih robčkov. Za brisanje riti, za brisanje čokoladnih rok, za dezinfekcijo McDonaldsove mize. Tablete za glavo, močnejše. Če te glava boli zaradi otrok, službe ali pa samo zaradi mačka. Poleg klasičnih življenjskih potrebščin, kot je pilica, šminka (cela paleta njih), dezodorant (umremo lahko brez njega, zato ne vem zakaj v reklame ne namečejo mam, ki lovijo otroke, ampak tistega nabildanega črnca, ki se ni spremenil samo še v pisanega samoroga), je tukaj še ovitek od zložljive marele brez marele in poletna osvežilna voda z vonjem kokosa. Če slučajno kmalu pride poletje.

V levem majhnem predalu so za vsak slučaj dokolenke kožne barve, drugače pa je po dnu kup Ikeinih svinčnikov in dva zmečkana metra, pokrovček USB ključka, ki ga iščem od septembra in odpirač za vino. Dva odpirača. Vidiš, vsaj nekaj pametnega se najde v tej zmešnjavi.

Običajno ne manjkajo male gatke, ker nikoli ne veš, kdaj se bo tako smejala, da bo pozabila na lulanje, slinček, krema za vneto rit, krema za suho kožo, krema za roke, krema ta in krema tista. Pa plastična žlica, da gospa slučajno ne naleti na žlico nepravilnih oblik in barve, ko bi morala pojesti kje zunaj skodelico juhe. Zlomljen keks in papirčki od bombonov, ki so ostali od Miklavža. Obvezno je poleg še ena nogavica. Ker druga misteriozno vedno izgine. Večkrat uporabljeni robčki. Samo čistih ni nikoli, pa jih vedno kdo potrebuje. V sili so dobri tudi vlažilni. Teh nikoli ne zmanjka. Če imam srečo, mimogrede naletim še na ključe.

Ni mi treba posebej omenjati, koliko časa traja, da dobim ven telefon, ki zvoni. Prej ven vedno potegnem imbus in recept za Polonino pito.