Objava prejšnjega tedna, ki je »izšla« na moj predvideni datum poroda, ni prinesla v spodnjem nadstropju nobenih sprememb. Kljub temu, da sem bila prepričana, da je to eno od tistih majhnih opravil, ki jih je bilo treba »dati iz glave«, da bo potem mir in grem lahko brez skrbi za tri dni v bolnišnično oskrbo in v živo spoznam Otroka 3.

V skladu s tem sem bila že cel teden nekoliko živčna. Beri: Bila sem tečna ko driska.

Ljudje, ki jih srečam, ko se opogumim in grem iz hiše, me prijazno vprašajo »koliko še« in ko jim povem, da je že moj rok že mimo, glasno zajamejo sapo in stopijo korak nazaj v strahu, da bom na licu mesta eksplodirala in jim bo pri tem v roke priletel s sluzjo prekrit novorojenček. Kar se morda res dogaja, pa imam samo jaz to srečo, da se s tem pojavom še nisem srečala.

Bila sem že v nevarnosti, da od vsega tega čakanja zapadem v malodušje. Nato pa sem doživela trenutek razsvetljenja, ki se mi je pomagal sprijazniti z usodo.

Namreč to, da nas naši otroci itak vzgajajo od prvega dne dalje.

Tale je pač začel malo prej.

Otrok 3 v izdelavi me je naučil, da je koledar nekaj, kar smo si izmislili ljudje, da obesimo na steno in vemo, katere dni moramo v službo in katere ne. Otrok 3 pa nima z mano nikakršne pogodbe, ki bi vključevala koledar. Verjetno se tudi na uro ob prihodu ne bo kaj dosti oziral.

To, da si jaz in g. Mož splanirava cel teden in več vnaprej okoli tega, da naj bi se na ta in ta dan Otrok 3 rodil, ga niti malo ne zanima. Prišel bo, ko se mu bo zazdelo.

Tako bo, kadar naposled le pride, tudi jedel, spal, kakal in lulal ko mu bo pasalo. Če ga bom še tako prepričevala, da mi ob kakšni brezbožni nočni uri res ni do tega, da bi mu preoblekla v celoti pokakan komplet oblačil s posteljnino vred ali ob taki temperaturi, kot jo imamo te dni, crkljati osem ur skupaj na rokah, mu ne bo to nikakršna ovira, da mi ne bi jasno in glasno povedal, da želi to tukaj in zdaj.

Tudi tiste zlovešče »razvojne mejnike« bo dosegel takrat, ko se bo njemu dalo in ne, ko bo to napisano na grafu. Če sem pri Otroku 1 obolevala, ko se je skokovito razvijal na nekem drugem koncu kot vsi ostali otroci, bom morda pri Otroku 3 že dovolj psihično pripravljena na to, da ne pride noben otrok na svet z navodili za uporabo … pa tudi ne z garancijo.

Pa saj sem to že vse vedela. Samo dojeti sem morala, da je tudi tale otrok, ki ga še ni med nami, čisto svoja osebnost. In prej bom doumela, da jo moram začeti kot tako spoštovati, prej bom s svojim materinstvom lahko mirno živela.

Smo na vezi …