Riba na štiri načine (3)

Sprehajava se po Busanu, ko naenkrat zavijeva na ribjo tržnico. Ribja tržnica za Busan, največje južnokorejsko pristanišče, seveda ni nič presenetljivega. Vseeno pa je s svojo živahnostjo in ponudbo vredna ogleda.

Po ozkih poteh, ki na trenutke premorejo le dober meter premera med nasproti stoječimi stojnicami, se drenjajo domači kupci. Slediva vrsti pred sabo in kar naenkrat sva del dihajočega vala, ki te korak za korakom premika mimo stojnic. Za vsako stojnico stojijo starejše trgovke. Poskušajo nama prodati najnovejši ulov. Na hitro se ozreva kaj vse so mornarji ujeli čez noč in že naju vrsta za tabo spodbudi k premiku dalje.

Na ribji tržnici se najde vse, kar biva v morju. To se za tako veliko pristanišče tudi spodobi. Na mizah se vrstijo ogromne rakovice, sklede školjk, ribe večje od glav prodajalk in najmanjši škampi, kar sva jih kdajkoli videla. Za ljubitelje morske hrane, nedvomno paša za oči in želodec.

Tako kot je pestra izbira morskih živali, je pestra tudi oblika, v kateri jih prodajajo. Isto ribo lahko kupiš še živo, ki na svojega kupca čaka v stekleni posodi, ali že sveže očiščeno. Če bi raje slednjo, jo za sosednjo mizo dobiš že tudi pečeno. Če si še malo bolj neučakan, pa ti ribo tudi razrežejo in postrežejo kar na sami tržnici.

Kot neučakana turista, na lovu za doživetji, se odločiva za zadnjo opcijo. Želja po nakupu žive rakovice je mikava, vendar preprosto nimava znanja ali prostora, da jo kasneje tudi pripraviva.

Tako se sredi tržnice znajdeva za mizo majhne restavracije, ki se skriva za pulti rib, ki jih prodajajo mimoidočim. Izbereva ribo, ki jo želiva in kmalu nama je ta postrežena skupaj z ribjo juho, skodelicama riža, ter prilogami kimchija, redkvice, alg, morskih listov in pikantnih feferonov. Vse to, za šest evrov po osebi.

Tako sediva za mizo sredi tržnice, obdana z drugimi jedci, ki so se med službeno malico prišli mastiti z ribo. Ulov mrcvariva na kose z ničemer drugim kot palčkami. Brez skrbi, gre precej lažje kot si misliš, vendar se oba strinjava, da je ta podvig še vedno lažji z domačim nožem in vilicami.

Po obedu plačava z gotovino in stopiva nazaj na živahno ulico. Zopet se premikava mimo tisočih rib, ki bodo še danes dočakale svojega kupca. Tako se vijeva po neskončno dolgi ulici in dihava vonj morske hrane, vse dokler se gneča ne preneha in kar naenkrat stojiva na koncu.