5 nasvetov: Kako napisati knjigo

Knjiga je orožje, vzemite jo v roke, je nekoč zapisal Bertolt Brecht. Z zapisom nemškega umetnika se strinja tudi dr. Samo Javornik, direktor podjetja Regia Group, glasbenik in pisatelj. Je avtor treh knjig, zadnja, Samooklicani Krvave sledi HŠP je delno avtobiografska, močna, mestoma pretresljiva in šokantna. V njej se dotakne tudi slovenske politične in gospodarske scene ter neverjetnega izkoriščanja otrok na Tajskem. Prepričan je, da je za dobro zgodbo potreben navdih iz realnega sveta, posameznikovega vsakdanjika, pa tudi s potovanj in srečevanj tujih kultur. Ščepec domišljije pa doprinese k zaključeni celoti.

1. Če na svoji knjižni polici nimate knjige, ki jo želite, jo napišite

Zgodba, ki jo želite deliti s svetom, naj bo zgodba iz vašega sveta, ne glede na to, ali je ta svet realen ali domišljijski. Pustite, da vas zgodba od znotraj najprej malo praska in ščiplje, preden jo spustite na plano. Napišite roman najprej v svoji glavi. Tam ni struktur, ki bi vas omejevale. Fluidnost idej, zapletov, zasukov in obratov je v začetnih fazah močno zaželena. V nekem trenutku je treba vašo spolzko ribico - zgodbico ujeti na trnek in jo preliti na papir. Postavite si strukturo zgodbe, bojni načrt v obliki labirinta, za katerega veste, kako priti do izhoda. Ne bojte se, ko boste stopili v ta labirint, se bo izhod iz njega pojavil nekje popolnoma drugje, kot ste predvidevali. Brez panike, to se dogaja tudi najboljšim. Stephen King je bil v nekem trenutku zelo nesrečen. Zapisal je: »Kadarkoli želim like nastopajoče v knjigi razviti v simpatične osebe, se vedno razvijejo v strašne pošasti!«

2. Zgodba mora oddajati energijo, ki bralca magično pelje od poglavja do poglavja

Logika v zgodbi je simpatičen, ne pa zadostni pogoj. Čustva so lepilo, ki bralca prilepijo na knjigo. Ljudje smo čuteča bitja (tudi čuječa, če smo trendy). Čustva so tako redko jasna in enotna. Za pisatelja je to dobro. Večinoma se med seboj prepletajo, menjajo, se dopolnjujejo ali pa so si nasprotna. Nekatera izmed njih so dolgotrajna in so bolj intenzivna, spet druga imajo krajši rok trajanja in pridejo v bolj blagi obliki. Prav vsa pa bodo vplivala na bralčevo izkušnjo ob prebiranju vaše knjige. Za božjo voljo, ne zamudite te priložnosti. S spretno pripravljenim molotovim koktejlom se da uničiti tank. Ni ''hudič'', da se s čustvenim koktejlom ne bi dalo premakniti bralca. Mení je dolg in neizčrpen: apatija, antipatija, empatija, bes, intimnost, depresivnost, dolgčas, dvom, evforija, frustracija, gnus, groza, hrepenenje, hvaležnost, jeza, kesanje, krivda, ljubezen, ljubosumje, manjvrednost, melanholija, moč, napetost, navdušenje, negotovost, nemoč, nepotrpežljivost, nezadovoljstvo, občudovanje, obup, obžalovanje, olajšanje, osamljenost, pogrešanje, pogum, pohlep, ponos, poželenje, presenečenje, prepričanost, prezir, privoščljivost, radovednost, razočaranje, samozaupanje, samozavest, sovraštvo, spoštovanje, sprejetost, sproščenost, sram, sreča, stiska, strah, tesnoba, trema, trma, upanje, umirjenost, užaljenost, varnost, veselje, zadovoljstvo, zaljubljenost, zavist in ja, čisto na koncu – žalost kot »ž«. Švedski bife čustev je odprt – postrezite z njim svojim bralcem.

3. Poslanstvo pisatelja je, da pove tisto, česar ostali ne zmorejo

Ni pomembno ali je zgodba realna kopija življenja. Ni pomembno ali v njej nastopajo dejansko živeči ljudje. Tudi če. Pa kaj. Resnica vedno prebiva v očeh opazovalca. Zgodbo, ki jo boste prelili na papir poznate in čutite samo vi. Nihče drug je ne čuti na enak način kot vi. V trenutku, ko jo bo prebralo sto bralcev, se morate zavedati, da ste ustvarili sto knjig in ne ene. Ne se spraševati, kaj svet potrebuje. Svet potrebuje ljudi polne življenja. In ko boste delili svojo zgodbo, bo svet postal bogatejši za osebo polno življenja - Joie de vivre. Vedite pa. Ne bodo vsi navdušeni, ne bodo vas vsi trepljali po ramenu. Če boste všeč vsem - verjetno niste naredili prave stvari.

4. Ko vas razsvetli konec zgodbe, lahko začnete pisati od konca proti začetku

Teorija razvoja vesolja pravi, da če poznate točko v času in prostoru, v kateri se nahaja kozmično telo, potem lahko natančno opredelite njegovo preteklost in pot, po kateri je do tja prišlo. Če dodate še ščepec kvantne fizike, boste ugotovili, da je teh poti neskončno število. Ja, res je. Kvantna fizika je danes potrošna roba in smo jo morali omeniti. Prinaša pa v našo ustvarjalno juhico ščepec soli: ko boste vedeli, kako se vaša zgodba konča, jo začnite razvijati v obratni meri urinega kazalca – od zadaj naprej. Lahko jo razvijate tudi od spredaj naprej. Vedite pa, da se v teh dveh primerih konec in začetek nikoli ne bosta ujela v istih točkah v času in prostoru. Po mojem je to kvantna fizika…, hmmmm…, lahko pa da se motim…. Ne obremenjujte se s tem. Pustite misli da teče, ne glede na smer.

5. Edina napaka, ki jo lahko storite je, da prenehate pisati

V zgodovini obstajajo ljudstva, ki niso uporabljala kolesa, ne obstajajo pa ljudstva, ki niso pripovedovala zgodb. In če izpolnjujete pogoje iz uvodnih misli našega razmišljanja, potem nas ne prikrajšajte za svojo zgodbo. Postala bo del kozmosa. Utirila se bo in se začela gibati v samosvoji tirnici okoli Sonca. Ko bo težak porod mimo, bo obveljala preprosta fizikalna resnica: kozmos brez vaše zgodbe ne more več obstajati. Če bi lahko izmaknili samo majčken delček vesolja, recimo vašo zgodbo, bi vesolje kolapsiralo. Tako so nas učili v srednji šoli, seveda bo res. To pa ne pomeni, da vas ne bo prijelo, da bi ob pisanju knjige obupali. Ob deževnih dneh vas bo prijelo večkrat na dan. Takrat preprosto za trenutek odložite tipkovnico (v starih časih je bil to svinčnik) in pojdite preštevat deževne kapljice na vašem oknu. Verjemite, hitro vas bo minilo. Vaše misli bodo dobile nov zagon in zgodba v vaši knjigi se bo razživela v neslutene razsežnosti. Ko boste poklicali urednika – vas bo ignoriral. Tudi kritiki vas bodo ali ignorirali ali pa pobruhali. Saj zato pa so verjetno »kritiki«, drugače bi bili kaj drugega…, npr. »pozitivitiki«?! Ko boste knjigo pokazali znancem, bodo rekli…, no ja, lepa reč - odrasti! Ko boste knjigo dali v roke vašim bližnjim, jo bodo položili na nočno omarico in jo tam pustili… Vse to se vam bo zgodilo. Nič zato. Dotični so na sliki, ki ste jo ustvarili, videli klobuk. Otrok v vas pa je videl veličastno boo, ki prebavlja slona. Svet klobukov je dolgočasen, je ugotovil Mali princ. Ni lepšega na svetu kot opazovati boo, ki prebavlja slona.

Nasvete je pripravil dr. Samo Javornik, direktor, glasbenik in pisatelj.