Zakaj navijači nogometa jokajo, ko njihove ekipe izgubijo? (10)

Večkrat sem se spraševala, zakaj se ljudje tako močno vživijo v nogomet ali katerikoli drug šport in zaradi zmag ali porazov svojih ekip celo jokajo. Kaj je tisto, kar posameznike pripravi do tega?

V zadnjem mesecu sem se veliko pogovarjala s podjetniki, ki so prevzeli podjetja od svojih staršev, in slišala njihove zgodbe o izzivih, s katerimi so se soočali. Opisovali so, kako so starši včasih neracionalno ravnali, pogosto v škodo podjetja. Prosto so razpolagali z denarjem, preden so bili dolgovi poravnani, upniki poplačani in delavci prejeli plače. S tem so izčrpavali podjetje in sprejemali slabe poslovne odločitve.

Starši so imeli tudi težave pri predaji podjetja naslednikom in so se po predaji še vedno vmešavali v poslovanje, kar je škodilo tako poslovanju kot odnosom z nasledniki. Ti so se počutili, kot da v resnici niso dobili podjetja v upravljanje, ampak so le podaljšana roka svojih staršev. Nekateri so to rešili z ultimatumi, drugi z odhodom, tretji z ustanovitvijo lastnih podjetij. Skupni imenovalec pa so bili starši, ki so se pretirano identificirali s podjetjem in nanj gledali kot na podaljšek sebe, svojega otroka ali ljubico.

Ključna pri vsem tem je identifikacija ali istovetenje z nečim.

Ko na tak način gledamo na nekaj, vsako interakcijo s tem doživljamo čustveno, naj bo to podjetje, ekipa ali avto. Na primer, če si kupim avto in sem zelo navdušena nad njim ter gledam nanj kot podaljšek mene, bom vsako prasko doživljala kot katastrofo in bom jezna ali žalostna, ker se je avtu nekaj zgodilo. Enako je z nogometno ekipo: če zmagujejo, se bom dobro počutila, če izgubljajo, pa se bom počutila slabo in bom imela močne čustvene reakcije.

Pretirana navezanost na podjetje lahko lastnika pripravi do tega, da je preveč zaščitniški in želi nadzorovati vse, kar se dogaja v podjetju. Posledično lastniki, pretirano navezani na podjetje, otrokom ne dopustijo, da ga prevzamejo, ali pa ga prepustijo s figo v žepu in kasneje pretirano nadzorujejo ter se vtikajo v odločitve prevzemnikov.

Tudi sama sem imela podobno izkušnjo, ker sem se pretirano identificirala s svojim delom. Če sem dobro svetovala in pomagala posameznikom, sem se počutila dobro. Če pa svetovanje ni šlo dobro, sem se počutila slabo. Na primer, ko imamo slab dan, mogoče stranka ni pripravljena narediti koraka v pravo smer ali pa preprosto ni pripravljena na spremembo. Takrat sem se počutila slabo. Moj uspeh je bil zelo vezan na to, kako dobro sem opravila svoje delo.

Starejši kolegi so me podučili, da je življenje vrtiljak in da si enkrat na vrhu, drugič na dnu, tretjič nekje vmes. Pomembno je vedeti, da nihče ni popoln in da vsi delamo napake. Iz tega sem se naučila, da jaz nisem enaka temu, kar počnem. Enako velja za podjetnike: oni niso enako njihovo podjetje, prav tako navijači niso enako njihova ekipa.

Kakršnakoli pretirana identifikacija z nečim nam lahko dolgoročno škoduje. Vse je v redu, ko gre dobro, ko pa ne gre, se počutimo slabo. Namesto tega je dobro razmisliti, kdo smo v resnici, brez vseh teh vlog in dejanj, ter se zavedati, s čim se identificiramo, kar nam lahko prinese slabo počutje.

S čim se pa vi pretirano identificirate?