Avtoriteta ne prosi

Za večino naročenih opravil velja, da jih pravzaprav dajete v paketu. Če rečete, naj izprazni koš za smeti pod lijakom, morate otroka naučiti, da to pomeni:
- da odnese iz prostora vsebino v vrečki ali v posodi, kakor je pri vas navada,
- da smeti strese v ustrezno posodo (ločevanje),
- da posodo po potrebi počisti, obriše,
- v posodo namesti novo vrečko, tako da lahko vanjo odložite nove smeti,
- če želite, tudi pove, da je delo opravil,
- ne pričakuje Nobelove nagrade za okolje.

Če rečete otroku, naj pripravi mizo za obrok, to pomeni:
- da pospravi svoje stvari z mize, vpraša za ostalo, ravna po navodilih,
- če je treba, očisti mizo z mokro ali suho krpo,
- da na prava mesta pripravi krožnike in pribor, ki gre k jedi za naslednji obrok - preveri, kdo vse bo jedel (najbrž boste krožnike z visokih polic dali vi),
- če vpraša, ali naj priloži nož, povejte, kaj je na jedilniku in pustite, naj misli s svojo, ne z vašo glavo,
- pripravi pogrinjke, prtičke, če imate tako navado in seveda podlago za vročo posodo.

Avtoriteta ne prosi. Avtoriteta ukaže. Otrok uboga.
Ne, ne boste vzgojili pohlevnega živinčeta, ki naredi vse, kar mu kdo ukaže, vsako neumnost v skupini in razredu.
Kako lahko tako suvereno zapišem, da ne? Saj otroku pomagate ločiti avtoriteto od vrstnikov, prijateljev. S Skupnim delom mu razložite, kaj je delo v paru ali skupini in komu (čemu) sledi, pa seveda tudi komu ne. Vaš otrok bo vedel, da je trenutna avtoriteta navodilo, kako opraviti nalogo, ne pa sošolec, s katerim dela v paru! Kljub temu, da sošolec mogoče velja za glavnega v razredu. ...